Intervju s Sabino Potočki, Koenom Van Daelom in Bettino Knaup

V drugem intervjuju, s katerimi ob obeleževanju 30. obletnice društva Mesto žensk raziskujemo različne pristope k feminističnemu kuriranju, smo se pogovarjale s Koenom Van Daelom, programskim selektorjem, ki je na Mestu žensk sodeloval vse od njegovega začetka do leta 2003, s Sabino Potočki, soorganizatorko in koselektorico festivalskega programa med leti 1997 in 2008, ter z Bettino Knaup, ki se je festivalski ekipi pridružila leta 2001 in program Mesta žensk soustvarjala štiri leta. O medsebojnem sodelovanju, kuriranju in takratni kulturni ter politični klimi se je s Koenom, Sabino in Bettino pogovarjala ekipa Mesta žensk.

MŽ: Koen Van Daele, kako ste začeli sodelovati z Uršulo Cetinski in Mestom žensk? Kako je potekala predaja kuratorske in koordinacijske funkcije?

Koen Van Daele: Od tega je res že zelo dolgo, zato vam lahko posredujem informacije, ki se jih spomnim – če vas zanimajo kakšne podrobnosti, ki bi jih želeli preveriti, bom to seveda storil. Kar se tiče začetka mojega dela za Mestu žensk, bi rekel, da je bilo vse skupaj zelo spontano in organsko. Bil sem nov v Ljubljani, ki je bila takrat zelo odprta za umetnost in kulturo. Prisotnih je bilo veliko interdisciplinarnih umetniških dogodkov, ljudje, ki so se zanimali za film, so se zanimali tudi za glasbo, sodobni ples, književnost itd., zato je Ljubljana imela zelo živahno in bogato kulturno sceno. Prišel sem iz Belgije in iskal projekte ter delo, Sabina pa mi je povedala, da je slišala, da Uršula Cetinski, ki je prej delala v gledališču, zdaj deluje samostojno in razvija projekt namenjen ženski umetnosti. Srečal sem se z Uršulo, da bi preveril, ali bi bila zainteresirana, da se pridružim ekipi, in se je strinjala – tako se je vse skupaj začelo.

Uršula je imela veliko željo povabiti ljudi, ki so bili dejavni na vseh umetniških področjih, in cilj prve festivalske edicje je bil res ustvariti petdnevni dogodek, ki bi zavzel celotno mesto. Mesto žensk se je osredotočalo na položaj žensk v družbi in mestu; to je bila glavna ideja in koncept. Namen je bil, da bi bili prisotni povsod, ne le v alternativnih prostorih, ampak tudi v osrednjih kulturnih centrih, v vseh disciplinah in na vsakem koraku. Če se prav spomnim, je to pomenilo okoli 50 dogodkov v petih dneh, kar je bilo za Ljubljano ogromno – dobesedno kot bomba, ki jo vržeš v mesto. Celoten pristop festivala pa je temeljil na selekciji izključno ženskih ustvarjalk, ne glede na to, ali je šlo za interdisciplinarno ali neodvisno umetnost, feministično ali nefeministično – res smo izbirali samo ženske. Na ta način smo posredno opozarjali na mehanizme, ki so v ozadju. Pokazali smo, kako nesorazmerno so ženske zastopane na umetniški sceni. Predstavljajte si, da bi naredili festival, kot je Ljubljanski mednarodni filmski festival, in bi dobili nalogo, da uporabite povsem enaka merila kakovosti, relevantnosti umetnic_ in del, a izberete le ženske. Kaj bi se zgodilo? In prav to je bil izziv in pristop pri ustvarjanju festivala.

MŽ: Kako je bilo za vas koordinirati peti festival, obletnico? Glede na izkušnje, ki ste jih že imeli...

Koen Van Daele: Vsako leto je bilo drugačne, saj smo se vedno odzivali na dogajanje v mestu. Po eni strani pa smo se morali soočati z zelo glasnimi in agresivnimi nasprotniki že od prve izvedbe. Ljudje nas niso sprejeli z odprtimi rokami. Čeprav to ni bilo splošno razširjeno mnenje, so bili v medijih nekateri zelo glasni glasovi, ki so trdili, da je naš festival grozen. Zato smo vsakič obravnavali tudi ta vidik. A po drugi strani smo ostajali zvesti osnovni misiji in preprosto nadaljevali. Naš glavni cilj je bil iskati odlično umetnost, izjemna dela in umetnice_ ter jih povezati s sloganom, ki bi jih združeval.

Tem nismo vnaprej določili ali se na primer odločili, da bomo naslednje leto delali na točno določeni temi. Nasprotno, iskali smo izjemna dela v vseh disciplinah, nato pa skušali najti povezave med različnimi deli ter ustvariti mreže in povezave. Pomembno vlogo pri tem je igrala interdisciplinarnost. Ljudje so bili radovedni in odprti – če si bil na primer specialist za likovno umetnost, si se udeležil tudi česa, kar je povezano s filmom, ali pa je kdo s filmskega področja zagotovo obiskoval tudi razstave ali koncerte. Povezava med festivalom kot idejo in realnostjo, v kateri smo živeli, je bila, po mojem mnenju, zelo pomembna.

Pomembno je bilo tudi to, da smo imeli na Metelkovi in na Kersnikovi 4 vse ključne organizacije – na hodniku si imel Cf*, Drugo Godbo, Vertigo, LGBT skupnost, Plesni Teater Ljubljana, in tako smo se redno srečevali na hodniku. V tem smislu sem celotno obdobje prvih petih let in še tri leta zatem, ko sem bil sicer bolj vključen v Kinoteko, ker sem tam začel delati, občutil to povezanost. V teh prvih petih letih nismo imeli togih struktur, v katere bi morali dela umestiti. Vedno smo izhajali iz del in umetnic_ ter nato poskušali zgraditi most do občinstva. Poskusili smo najti občinstvo ali zagnati proces, ki bi ljudi spodbudil k premisleku o temah, ki so jih umetnice_ prinesle_. Bili smo platforma za umetnice_, ne platforma zase.

»Povezava med festivalom kot idejo in realnostjo, v kateri smo živeli, je bila, po mojem mnenju, zelo pomembna.«

MŽ: Vrnila bi se k vama, Sabina in Bettina, ter vaju vprašala, kako sta se pridružili ekipi in kako se je dinamika spremenila?

Sabina Potočki: Mogoče najprej pojasnim, da sem bila edina Slovenka v skupini. Mislim, Koen je živel tukaj, ampak je bil na začetku na Mestu žensk in tudi v Sloveniji ter na lokalni sceni še precej nov, pri Bettini pa je bilo podobno, saj je prihajala in odhajala, tako da sem bila jaz nekako stalnica naše skupine. Poznala sem ljudi, prizorišča, komunikacijo, zato sem se pri svojem delu, poleg kuriranja, večinoma osredotočala na organizacijo in koordinacijo festivala ter na njegovo ohranjanje v času, ko Bettine še ni bilo v Ljubljani in smo delali na daljavo, saj nismo imeli sredstev, da bi se lahko preselila sem.

Začela bi s kratkim uvodom o mojem ozadju: v Ljubljano sem prišla leta 1984, da bi študirala sociologijo, potem ko sem že zaključila študij na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. V Ljubljano sem prišla z namenom, da bi začela plesati, česar moji starši niso vedeli, a sem se odločila, da bom neodvisna. Pridobila sem finančna sredstva in začela študirati sociologijo in se hkrati pridružila profesionalni skupini za sodobni ples v Jugoslaviji in Sloveniji - Plesnemu Teatru Ljubljana. Tako sem takoj po prihodu v Ljubljano začela plesati. Če si v devetdesetih imel neodvisno društvo, nihče ni imel producentov ali organizatorjev, ki bi znali delovati na neodvisni sceni, na primer pripraviti pogodbo, izplačati honorar, zaprositi za sredstva na ministrstvu in podobno. Zame je bilo izjemno zanimivo, kako se je nekaj, čemur sem v Mariboru ubežala – torej ekonomija – na koncu izkazalo za zelo pomembno znanje pri Plesnem Teatru Ljubljana, pa tudi zame. Tako sem na različne načine začela organizirati in koordinirati delo na področju umetnosti. Moji začetki sodelovanja pri festivalu so torej segali že v leto 1995, prav s Plesnim Teatrom Ljubljana. Delali smo delavnico z japonsko koreografinjo Carlotto Ikeda, zato sem bila o festivalu obveščena, poznala pa sem tudi Vito Potočnik, ki je bila ena od ustanoviteljic festivala. Urad za žensko politiko se je odločil, da bi bilo dobro urediti zakonodajno in pravno plat festivala, obenem pa so si to znanje želeli razširiti na področje umetnosti in kulture, saj so menili, da je tovrstno znanje v umetnosti premalo zastopano – kar je bilo zelo nenavadno za uradno vlado. Pridružila sem se torej leta 1995, nato pa sem leta 1996 v okviru Plesnega Teatra Ljubljana pomagala koreografinji Sinji Ožbolt pri predstavitvi njenega dela na drugi festivalski ediciji. Ker sva bila takrat s Koenom par in sva iskala delo, je bil to moj začetek, torej bil je povezan s prehodom iz Plesnega Teatra Ljubljana leta 1997 na Mesto žensk. Sicer sem plesala vse do leta 2004, potem sem prenehala in se pretežno usmerila v organizacijsko in kuratorsko delo.

MŽ: In vi, Bettina?

Bettina Knaup: Pridružila sem se leta 2001, ko sem poslala formalno prošnjo, saj sem takrat iskala zaposlitev. Moje ozadje je prav tako interdisciplinarno, saj sem študirala uprizoritveno umetnost na eni strani in politologijo ter študije spola na drugi. Takrat sem sodelovala pri velikem projektu z imenom Mednarodna ženska univerza. To je bil obsežen akademski pilotni projekt, ki je ponujal trimesečne študijske programe za 1000 umetnic_ in znanstvenic_ iz različnih področij in mest v Nemčiji, z željo po ustanovitvi prave univerze.

Kakorkoli že, bila sem vključena predvsem v javni umetniški program, ki je bil zelo interdisciplinaren. Cilj je bil povezati teme, ki so se obravnavale na različnih projektnih področjih te iniciative, in vključiti umetnice_. Tako je poleti leta 2000 nastal trimesečni interdisciplinarni feministični umetniški program, kjer sem spoznala več umetnic_, ki so prej sodelovale na Mestu žensk, in koreografinjo Matejo Bučar, ki smo jo povabili v Hanover. Omenile so Mesto žensk in po tem, ko se je program končal, sem aktivno iskala zaposlitev in preprosto napisala pismo. Mislim, da mi je Koen zelo prijazno odgovoril, nekako v smislu: »Odlično, spoznajmo se, a nimamo denarja.« Mislim, da sva se srečala v začetku leta 2000.

Ob tem se spomnim tudi zabavne prigode. Ko mi je Koen pisal, nisem povsem razumela imena in nekako sem si predstavljala, da bi Koen lahko bila ženska. Spomnim se trenutka, ko sva se srečala, in sem pomislila: »Vau, resnično je moški, ki vodi ta festival,« česar glede na celotno komunikacijo in vse skupaj... res nisem pričakovala. Bilo je res prijetno srečanje in potem sem zaprosila za sredstva pri Goethe-Institutu – pravzaprav sva zaprosila skupaj. Takrat je obstajal poseben sklad, namenjen stabilizaciji držav, ki naj bi se v prihodnosti pridružile Evropski uniji itd. Tako sva nekako dobila sredstva za moje bivanje, honorar in nastanitev. Tako se je vse skupaj začelo.

In moram reči – morda se lahko k temu vrnemo pozneje – da je v bistvu bilo vse to obdobje, ki sem ga preživela s Koenom, Sabino in Mestom žensk, zame kot druga strokovna izobrazba. Mislim, da je bilo to obdobje na več načinov zelo formativno. Od obeh sem se res veliko naučila in mislim, da je to močno vplivalo na mojo predstavo o tem, kaj zdaj pomeni biti kuratorka, feministična kuratorka. Ja, bilo je res formativno obdobje, na nek način.

Ker pogosto sprašujete o kuriranju, bi odala še nekaj: pomembno je omeniti, da takrat noben od nas ni uporabljala tega izraza. Mislim, da smo uporabljali druge izraze, kot so selektorka_, programerka_ ali producentka_. Mislim, da tudi v splošnem na področju uprizoritvenih umetnosti ali v vseh vrstah festivalskega kuriranja in filmske produkcije ta izraz ni bil pogosto v uporabi.

MŽ: Pa bi se strinjali, da ste pionirji_ke feminističnega kuriranja? Kakšen pa je vaš odnos do izraza feminizem?

Koen Van Daele: Ker je bilo delo tako raznoliko, smo imeli umetnice_, ki se nikoli ne bi imenovale za feministične, a bile so izjemne. Na primer, Marilyn Crispell, ali odlične glasbence, gledališčnice itd. Morda bi bile celo zadržane do uporabe te besede. Danes so se stvari spremenile, a takrat se mnoge_ raje niso imenovale_ za feministke_. Nekatere_ umetnice_ so bile_ celo nekoliko skeptične_, ko smo jim pisali z Mesta žensk in jih povabili k sodelovanju. Spraševale_ so se, kako naj k temu pristopijo, kaj to pomeni zanje in kaj pomeni biti del tega konteksta, itd.

Torej, po eni strani to, kar je Bettina povedala, in kar je Sabina dodala, je, da jezik resnično oblikuje naš način razmišljanja – mi pa smo takrat razmišljali drugače, ker smo uporabljali druge izraze in se soočali z drugačno realnostjo. V nekem smislu smo bili pionirji neke vrste prakse, to zagotovo, ker je to nedvomno bila praksa. A da bi to imenovali pionirstvo feminističnega kuriranja… ne vem…

Sabina Potočki: Mislim, da je bila velika razlika tudi v obdobju med letoma 1995 in 2001, ko se je Bettina pridružila, saj smo v festival vključili določeno vsebino, s katero smo želeli preveriti, kako ljudje dojemajo feminizem. Šlo je za dogodek z Rosi Braidotti, in to je bilo leta 1999, preden se je Bettina pridružila ekipi. Odločili smo se, da v katalogu eksplicitno izpostavimo feminizem, ker je bilo toliko ljudi, ki so nasprotovali feminističnim stališčem – ne le v medijih, temveč tudi v ljubljanskem umetniškem, novinarskem in teoretskem krogu. Feminizem je imel še dolgo pot pred seboj, vendar ne bi rekla, da sem pri programiranju ali organizaciji imela v mislih feminizem. Večina organizatorjev prvih edicij ni bila pravih strokovnjakov za feminizem. Sodelovale so ženske iz feminističnih teoretskih krogov, ki so prispevale k vzpostavitvi prvih festivalov ali odpirale določene teme, ki smo jih nato vključili v festival. Kot ste lahko videli tudi v reviji ČKZ (Časopis za kritiko znanosti) iz leta 2015, veliko pisk pravi, da je feminizem počasi napredoval do te točke, ko je lahko postal glasen. Nismo zanikali feminizma, vendar, kot je rekel Koen, je bilo veliko umetnic_, ki se niso želeli opredeliti kot feministične_. Mi, ki smo prišli iz umetniškega sveta, smo bili bolj usmerjeni v film, performativne umetnosti, vizualne umetnosti. Bettina je že zelo dobro poznala feminizem in me je marsičesa naučila, česar prej nisem vedela. Učila sem se skozi festival, tako da so bile te spremembe ves čas prisotne. Sama sem napisala daljši prispevek o tem, kako feminizem v Jugoslaviji dejansko ni bil sprejet. Ob pripravah na ta intervju, sem razmišljala o tem, kako sem pri svojih 31. letih živela v socializmu, kjer je bil feminizem slabo sprejet in razumljen kot buržujski. Razumljen je bil kot nekaj, kar bi zahodne feministke želele uvoziti, kar pa pri nas ni bilo cenjeno. Potem pa smo leta 1991 doživela osamosvojitev. Takrat se je vse spremenilo; začeli smo se prilagajati zahodnim standardom, ne toliko feminizmu, ampak zahodnemu pristopu. Prva leta smo na Mestu žensk bili omejeni na zahodne standarde. Poskušali smo občinstvu predstaviti nekatere teoretičarke_, ki so že imele_ povezave s post-jugoslovanskimi in slovenskimi feministkami ter tistimi, ki so že v osemdesetih poznale_ zahodni feminizem ter ga poskušale_ oživeti. A to se je dogajalo zelo počasi. Feminizma smo se dotaknili na mnoge krožne načine. In mislim, da je bilo pomembno, da nismo bili glasni glede tega, sicer bi izgubili občinstvo, uničeni bi bili. Mislim, uničeni smo bili finančno, vendar ne tako, da ne bi preživeli. Mislim, da takrat še ni bil pravi čas za to. Ne samo pri desnih strankah, tudi pri levih feminizem ni bil v ospredju. In če pogledamo na umetniško sceno takrat, kdo je kaj pokrival v umetniških organizacijah, kdo jih je kaj vodil, kakšno mnenje so imeli o ženskah v umetnosti in njihovem položaju... V devetdesetih ni bilo povsem jasno, če je smiselno promovirati ženske in zakaj. Bilo je veliko odprtih front.

Bettina Knaup: Kar sem želela dodati, ko sem poslušala Sabino, je to, da sem takrat izhajala s področja študij spola, sicer sem bila vključena tudi v umetnost, a sem bila močno oblikovana z vidika teh študij, kar je bilo zelo politizirano in tematsko usmerjeno. Takrat sem razmišljala bolj o temah in vsebinah ter o tem, kako združiti umetnice_ in raziskovalke_. Dve stvari sta, ki ju želim povedati. Prva je, da sem se od Sabine in Koena pri delu na Mestu žensk naučila, da moram biti veliko bolj natančna, jasna in skrbna pri upoštevanju občutljivosti in umetniških izrazov. Torej, da ne bi iskala umetnosti, ki bi nekako ilustrirala temo, ampak resnično razmišljala skozi umetnost in morda risala povezovalne linije ter povabiti raziskovalke_, ki bi se prav tako ukvarjale_ s to temo itd.

Zase bi rekla, da sem se od Sabine in Koena naučila, kako biti previdna na mnogih ravneh, na ravni produkcije, kako pisati ... Ne samo v smislu, kako nekaj predstavljati, tremveč tudi kako gostiti, tako da je bil ta celoten vidik gostoljubnosti resnično ključen za izkušnjo, in to je zame na primer tudi vidik, ki ga lahko zdaj opredelim kot feministično kuriranje; omogočiti trenutke srečanja, ne le srečanja med umetniškimi deli, ampak tudi med ljudmi, med dušami, med občutljivostmi in ustvarjati prostor, kjer lahko skozi ta srečanja nastane nekaj novega, in to je bilo zelo, zelo v središču festivala.

»Vidik, ki ga lahko zdaj opredelim kot feministično kuriranje je omogočiti trenutke srečanja, ne le srečanja med umetniškimi deli, ampak tudi med ljudmi, med dušami, med občutljivostmi in ustvarjati prostor, kjer lahko skozi ta srečanja nastane nekaj novega, in to je bilo zelo, zelo v središču festivala.«

Drugič,  želela sem ponovno povedati nekaj o svojem ozadju, ki izhaja iz študij spola... Prišla sem iz, recimo, morda močne feministične občutljivosti, vendar sem bila zelo dobro obveščena o različnih artikulacijah feminizma ali feminizmov, ki so se močno osredotočali na vprašanja migracij, izključenosti, raznolikosti itd. In bila sem kritična do zelo ozke zahodne artikulacije feminizma, in v tem smislu sem zelo cenila idejo, da je bil festival dovolj odprt in da ni predstavljal nobene ozke predstave o tem, kaj bi feministična umetnost lahko bila. Mislim, da takrat nisem imela besed za to, ampak zdaj bi resnično rekla, da v ozkem smislu ne obstaja nič takega kot feministična umetnost. Morda obstaja nekaj takega kot umetnost in feminizem. In obstajajo resonančne vezi, o katerih sta morda pisali Peggy Phelan ali Amelia Jones, da ima umetnost feministične učinke, a da feministična esenca ne obstaja. To lahko zdaj morda bolj jasno izrazim, ampak takrat sem bila tudi oblikovana z željo po odpiranju feminističnih praks in diskurzov. Zato sem cenila dejstvo, da ni bilo ozkega niza meril, da bi lahko rekli: »O.K., zdaj izbiramo le umetnice_, ki v svojih projektih zelo dobesedno deklarirajo določeno politično agendo ali določeno feministično agendo.« Mislim, seveda, bilo je veliko umetnic_, ki so bile_ tudi politične_ ali zelo odkrite_, ampak ko zdaj gledamo nazaj na kataloge, sem resnično, mislim... seveda nismo bili nevtralni. Ampak znova me impresionira, ko jih gledam in razmišljam: »Vau, to so bili dobri programi in odlične umetnice, ki so delale znotraj svojih medijev skozi določene teme.« Torej, to ni bila le umetnost, ki bi nekaj izjavila ali kričala.  Kar so počele in povedale, so res odražale v svojem mediju in obliki.

MŽ: Morda bi se lahko osredotočila na predavanje Rosi Braidotti leta 1999. Kakšna je bila reakcija občinstva? Kako ste se odločili, da objavite njen prispevek v knjigi Feminizem/mi za začetnike/ce?

Koen Van Daele: Kolikor se spomnim, je bila Rosi že kar nekaj časa na našem seznamu želja. Enako je veljalo za Donno Haraway, saj smo prav tako organizirali konferenco o ženski znanosti in tehnologiji. In dejansko sem bil na konferenci v Amsterdamu, kjer je Rosi predstavila Donno Haraway, in vse to ... Načrt je bil, da bi naredili nekaj s tem. Seveda je bil feminizem za mnoge ljudi sovražnik, njihov odnos do njega pa je bil vedno zelo monoliten. S tem dogodkom in Rosiinim predavanjem na konferenci smo želeli povedati, da obstaja veliko feminizmov. Zato smo prišli na idejo za delo Feminizem/mi za začetnike/ce. In nato smo naslednje leto izdali edicijo z naslovom Zažgimo feminizem!, ker smo želeli pretresati družbene predstave o tem in tudi zagnati stvari. Rosi je tako sodelovala z mnogimi ljudmi. Na istem panelu so govorile tudi nekatere jugoslovanske feministke. Zato je bilo dobro imeti zunanjo_ sodelavko_ ter srbske, hrvaške in slovenske prispevke. Nekateri od njih so bili že na povsem različnih otokih, recimo temu tako. A bilo je dobro, da se je stvar premaknila. Naš cilj, kot vedno, ni bil prinašati evangelij. Cilj je bil, da prinesemo različne glasove in ljudi, ki bodo govorili, bili smo platforma za...

Sabina Potočki: ...izmenjavo.

Koen Van Daele: Mislim, da je knjižica Feminizem/mi za začetnike/ce po vsem, kar se je zgodilo, dala občutek, da se je nekaj zgodilo. Bilo bi škoda, da bi ljudje obiskali konferenco, ta pa ne bi pustila sledi. Seveda so o tem poročali tudi mediji, a smo menili, da bi bilo dobro to ohraniti tudi v pisni obliki, zato smo se pogovorili z Zojo Skušek iz založbe *cf in Sofija, imeli so prav tako pisarno na hodniku, in ona se je strinjala, da to objavi. Naredili smo transkripcijo, jo prevedli in objavili.

Mislim, da bi se morali resnično, še posebej v slovenskem kontekstu, vedno zavedati tega, kar je rekla Bettina: zavedati se dejstva, da so bili ljudje, ki so se imeli dobro na festivalu, od resnično dobrega druženja in srečevanja z ljudmi in zaradi same možnosti srečanja, tudi ambasadorji festivala v tujini. In kot se to pogosto zgodi, je ugled v tujini veliko močnejši kot v domači državi. In potem delaš s temi elementi. Interakcija med tem, kar se dogaja v tujini, kaj ideja festivala predstavlja, in resničnost, v kateri živiš. To je včasih precej težko. A pomembno je, da se ves čas zavedate teh stvari in da delate z njimi.

Sabina Potočki: Čeprav smo bili mednarodni festival, smo želeli Ljubljano obogatiti z dogodki, ki jih ljudje prej niso mogli videti ali se z njimi povezati, želeli smo prinesti nekaj svežega in novega. Ker smo prihajali iz področja umetnosti, je bilo to zame tudi vznemirljivo ne le na feministični ali emancipatorni ravni, ampak tudi zato, ker nam je festival omogočil, da smo prinesli stvari, ki jih nismo videli ali smo jih videli le delno (Bettina več v Berlinu, sama nisem potovala toliko), zato je bilo tudi pomembno, da pokažemo različne dogodke lokalni umetniški sceni. Prihajam iz umetniške scene in spomnim se, kako je festival počasi pritegnil pozornost ljudi, celo tistih brez predsodkov, ali pa umetnice_, ki so se počasi odločale_, da želijo biti del festivala. V prvih letih smo imeli res težave najti kogarkoli, ne zato, ker bi mislili, da ni zanimivih del, ki bi jih lahko predstavili na festivalu, ampak zato, ker so umetnice_ imele_ težave s tem, da bi se identificirali kot feministke, niso želeli biti umetnice. V umetniški sceni je bilo veliko ovir. Lahko bi rekli, da smo samo mednarodni festival. A ker smo poskušali vzpostaviti povezave s teorijo, je bilo pomembno predstaviti lokalno umetniško sceno in počasi, po petih letih, so nam ljudje začeli odgovarjati ali prihajati in govoriti: »Hej, imam umetniško delo, ga lahko predstavim na vašem festivalu?« In tudi partnerji so prihajali: »Hej, imamo nekaj za vas, ali vas zanima?« Seveda smo izbirali, bodisi tematsko bodisi na podlagi pomembnosti, ne le politične. Zame je bilo pomembno pokazati ženske koreografinje, ki so bile v 90. letih zelo dobre. Želela sem jih predstaviti. Bile so vesele, čeprav sprva ni bilo tako. Da o teoriji umetnosti sploh ne govorim! Ne bi se spuščala v detajle.... Politika je del umetnosti.

Bettina Knaup: Želela bi dodati še nekaj o tem poskusu povezovanja lokalne in mednarodne scene, ter morda nekaj o našem fokusu, ki je bil bolj na umetniškem delu in ne toliko na feminističnem ali političnem. Mislim, da je bil še en pomemben vidik … ker ste imeli pripravljeno tudi vprašanje v zvezi z odnosom med bolj uveljavljenimi, institucionaliziranimi in bolj grassroots umetnicami_. Mislim, da smo na tej ravni ljudi mešali kar namerno in jih mešali drugače, na primer umetnice_ različnih generacij. Recimo, da to ni bila agenda. Kljub temu pa smo to strogo upoštevali v vsaki izdaji in res se spominjam, kako so umetnice_ spregovorile_. Mislim, da se je prva festivalska edicija, ki sem se je udeležila, torej 7. edicija, osredotočila izključno na nebele ženske. Spomnim se, da smo gostili Coco Fusco,  ter zdaj zelo znano, že takrat pa zelo priznano performativno in video umetnico Barby Asante. Predstavili smo tudi film Assie Djebar, ki bi morala priti (na koncu ni prišla), imeli pa smo tudi projekcijo dokumentarnega filma o Audre Lorde (čeprav ni bila več živa). Ampak spomnim se, kako je bila Coco Fusco navdušena, da je bila v programu skupaj z Assio Djebar, ki je bila res njen ikona. In potem je Barby Asante rekla: »Oh, wow, Coco Fusco je moja ikona in sem na istem festivalu kot ona, torej se lahko pogovarjava.« Zelo sem poudarjala vidik gostoljubja, ker ni šlo samo za to, da se imamo dobro, temveč je šlo res za omogočanje ljudem, da se srečajo, in da se srečajo tiste, s katerimi se morda v drugih programih, na drugih festivalih, ne bi nujno mogle srečati.

MŽ: Prebrala sem brošuro 6. izdaje, kjer v uvodu Darja Zaviršek piše, da je Mesto žensk dobilo oznako ekskluzivno in da je festival namenjen majhnemu krogu ljudi. Spraševala sem se, od kod ta kritika in kako ste se nanjo odzvali, tudi skozi kuratorsko prakso?

Sabina Potočki: Leta 2000 sta bila za 6. edicijo festivala napisana dva uvodna teksta Darje Zaviršek, kjer je govorila o ekskluzivnosti in popularizaciji Mesta žensk, medtem ko je Koen naspial uvod Zažgimo feminizem. Obe besedili sta bili povezani z odzivom medijev na festival leto prej, torej na 5. edicijo. V peti izdaji smo namreč v program vključili britansko slikarko Sadie Lee. Predstavljala je žensko seksualnost in starajoča se telesa, postavili smo jo na naslovnico kataloga. Njena razstava je bila v Mali galeriji Moderne galerije, podprl jo je British Council. Sadie Lee nam je priporočila Nataša Velikonja, lezbična aktivistka in takratna urednica lezbičnega časopisa (Lesbo). V istem letu smo sodelovali z izrecno lezbičnimi umetnicami, kar je bilo precej novo... Čeprav tega ni bilo v življenjepisih, identiteta lezbične umetnice takrat ni bila jasno izražena, ni bila prva stvar, s katero bi se opredelile. A potem smo skupaj z Ženskim centrom Kasandra iz Metelkove izvedli delavnico Lezbični imidž / imaginacija in s Škucem pripravili razstavo Lezbični StiXi v Galeriji Škuc. Vse to je bilo predstavljeno na tem festivalu, in verjetno si lahko predstavljate, kakšen je bil medijski odziv. V Delu in časopisu Celje smo lahko brale resnično zlobne izjave, ljudje so bili ogorčeni nad podobo na naslovnici. Trdili so, da je feminizem zaprti geto in da težimo k ekskluzivizmu... Nato smo dobili še negativno oceno v Večeru, kjer je novinarka napadla 5. edicijo, rekoč, da smo marginalni in da se organiziramo za majhen krog ljudi... Koen je na neki točki – ker se nismo strinjali s tem, kar je bilo napisano – tej novinarki odgovoril. Bili smo napadeni, vendar nas to ni zares prizadelo, saj so nas mnogi novinarji ob 5. ediciji branili. Toda vseeno je bilo za ljudi preveč, da imamo na festivalu “grdo žensko”. Takrat je v Ljubljano namreč prišla neka manekenka in vprašali so nas, zakaj ni ona odprla festivala? Torej, to so bile, veste, na nek način stvari, s katerimi smo se ukvarjali, čeprav ne neposredno znotraj festivala. A odzvali smo se...

Kar zadeva število obiskovalk_ tisto leto... Pridružila se nam je Katja Kobolt, ki je bila odgovorna za odnose z javnostmi. Prebrala sem njeno poročilo iz leta 1999, kjer je pisala o udeležbi na festivalu. V Ljubljani so takrat organizacije, ki niso imele festivalov v oktobru, začele prirejati festivale ravno v oktobru (to je danes veliko bolje organizirano). Tako smo se dve leti prekrivali z Borštnikovim srečanjem, Expontom, Študentskimi kulturnimi dnevi... Čeprav smo festival ustvarjali že 5 let, nas o tem ni nihče obvestil. Mislim, da nas niso ignorirali, a vseeno so se za izvedbo festivalov odločili za oktober. Tako smo imeli problem s prekrivanjem dogodkov in smo se s tem ukvarjali na sestankih... Odšli smo tudi na Ministrstvo za kulturo in poskušalo pojasniti, da bi morali biti tam bolj pozorni na umetniške organizacije in njihove datume prijav. Tako smo datum festivala ves čas premikali: bodisi na prvi bodisi na drugi teden oktobra. In ja, seveda smo imeli manj obiska.

MŽ: In leta 2001 ste usmerili pritisk na nebele umetnice_. Rada bi izvedela kaj več o tem. Zakaj? Zakaj je bilo to v tistem času ključno? 

Koen Van Daele: Vedno sem razmišljal tako, da smo temo festivala začeli pri delih. Glavna sporočila pa so bila vedno enaka. V bistvu, kar se mene tiče, je bil pristop vedno enak v smislu pojmov, v smislu metod in kriterijev izbire. Ni šlo samo za iskanje odličnega dela, ampak tudi za to, ali ima to delo nek smisel. Mislim, da bi bilo delo potrebno predstaviti tukaj in v tem trenutku, a je bilo tudi tako, da— zdaj samo ugibam— je bil eden izmed argumentov vedno, da se podamo v neznano. Veste, bolj je šlo za radovednost in odkrivanje področij, ki še niso bila raziskana, to je bilo zelo pomembno gonilo pri izbiri dela. Tako da nismo praznovali znanega, šlo je za odkrivanje neznanega in za prinašanje tem, ki niso bile na dnevnem redu in ki so se v mnogih primerih pojavile na dnevnem redu šele veliko pozneje. 

Sabina Potočki: Naredili smo šestdnevni festival, ker smo želeli, da so umetnice_ prisotne_ med festivalom. To je razlog, zakaj smo vzpostavili močno povezavo. To ni bilo mogoče na drugih festivalih, ta je bil namreč krajši. Za afterpartyje smo imeli odličen prostor v Menzi pri koritu, tako da smo vsako noč z umetnicami_ šli v Menzo, kjer so bili koncerti, zabave, DJ-jke. To je bilo eno izmed najbolj intenzivnih šest dni festivala in mislim, da je večina občinstva to oboževala, čeprav novinarji sploh niso prišli. Samo napadali so dejstvo, da smo povabili izključno nebele umetnice_.

Bettina Knaup: Morda bi rada še nekaj dodala. Omenila sem, kako sem prišla na Mesto žensk po tem, ko sem pred tem delala za mednarodno žensko univerzo, ki je bila takrat res nekaj izjemnega. Predstavljajte si 1000 akademičark in umetnic_, ki so tri mesece hkrati sodelovale_ v različnih mestih. In zelo zgodaj smo se dogovorile o kvoti. V bistvu je moralo biti 2/3 udeleženk_ iz držav globalnega juga, iz ne-zahodnih držav. Torej 2/3 od približno 1000. Iz te izkušnje sem prišla. In ko sem videla, da na festivalu Mesto žensk načrtujejo edicijo, osredotočeno izključno na nebele ženske, mi je bilo to takrat res pomembno. A rada bi tudi poudarila, da je bia to res velika tema takrat. Bilo je nujno, pomembno in je izhajalo iz razprav, ki so potekale v mnogih kontekstih. Morda smo to naredile drugače, kot bi danes, ampak takrat je bilo to nekaj aktualnega in pravočasnega, bi rekla.  

MŽ: Torej, Sabina, kako pa je bilo leta 2005, ko sta Bettina in Koen odšla, ekipi pa sta se pridružili Mara Vujić in Milijana Babić? Kako so se spremenile dinamike?

Sabina Potočki: Leta 2003 smo k sodelovanju povabili vizualno umetnico Milijano Babić, da predstavi svojo razstavo. Milijano nam je predlagal prijatelj, belgijski kurator, ki je po naključju bil v Durbanu v Južni Afriki in videl razstavo študentov Durban Art inštituta. Omenil je Milijano, ki je prej nismo poznali, zato sem jo kontaktirala. Takrat je še vedno živela tam; v Južni Afriki je živela več kot deset let. Povabili smo jo v okviru razstave Alica v Čudežni deželi z naslovom Nonsense v Galerijo Alkatraz. Kar zadeva Maro, nisem bila povsem prepričana, kako se je pridružila, zato sem jo kar vprašala. Očitno smo objavili poziv, da iščemo sodelavke_ in nekdo iz Zavoda Kersnikova (takrat je tam delala) ji je to omenil. Že leta 2003 smo Maro vključili v kuratorsko ekipo. Tako sem obe, Milijano in Maro, spoznala leta 2003, medtem ko sem še vedno sodelovala z Bettino. Ko pa je Milijana prišla v stik s festivalom, se je odločila, da se vrne v Evropo, saj je bila odsotna zelo dolgo. Začela je študirati na Akademiji za likovno umetnost na Univerzi v Ljubljani in leta 2004 smo jo povabili, da se pridruži ekipi. Tako smo leta 2004 skupaj z Bettino, Milijano in Maro delale v organizacijski ekipi. Ko je Bettina leta 2005 odšla, sem se spraševala, kaj storiti. Pri Mestu žensk sem bila že dolgo, čeprav nikoli nisem zares samostojno oblikovala programa, torej brez so-kuratorjev. Moje delo je bilo močno osredotočeno na koordinacijo in organizacijo. Seveda sem imela svoje mnenje in sodelovala sem pri večini programskih odločitev, vendar kuratorstvo ni bilo moja glavna naloga. Nekako smo se tisto leto, preden smo našle nove kuratorke (kar je bilo večinoma moje delo – našli smo Dunjo Kukovec in Katjo Kobolt), odločile, da leta 2005 oblikujemo program skupaj z Milijano in Maro. Vključile smo več kot sedem let mojih izkušenj z delom na Mestu žensk. Predala sem jima vse povezave s preteklimi sodelavkami_… Ni bilo tako težko, vendar je bil to predvsem izziv zame, da si lahko zaupam. In ni bilo lahko.

Po letu 2008 sta kuriranje oziroma programiranje festivala prevzeli Katja Kobolt in Dunja Kukovec, sprva v sodelovanju s Sabino Potočki, pozneje pa z različnimi gostujočimi kuratorji. V naslednji številki Refleksij lahko pričakujete intervju z njima.

Besedilo je s pomočjo intervjuvank_ uredila Ana Lorger.