Umetniško ustvarjanje, ki nastaja iz odnosa

Intervju z umetnicama Alenko Marinič in Majo Dekleva Lapajne, ki sta se na 29. festivalu Mesto žensk premierno predstavili s svojim novim delom Na tleh. Konec marca ga bomo lahko ponovno videle na festivalu Trigger.

MŽ: Alenka, Maja, obe sta članici Kolektiva Narobov. Kako je nastal ta kolektiv, zakaj in kako ste se povezale_i?

Alenka: Kolektiv Narobov je leta 2004 združil šest gledaliških ustvarjalcev (Gregor Moder, Sonja Vilč, Dražen Dragojević, Maja Dekleva Lapajne, Tomaž Lapajne Dekleva, Alenka Marinič), ki smo se že dalj časa poznali in sodelovali v širši improvizacijski skupnosti, ki je zrasla v in okoli Kulturno umetniškega društva France Prešeren. Narobovce je povezala neka skupna vizija impro gledališča in gledališča na splošno ter želja, da improvizacijo razvijamo naprej, da se profesionaliziramo. Že zelo kmalu smo se vpeli v mednarodno improvizacijsko skupnost, kjer imamo še danes močne povezave. V začetku smo imeli drug na drugega velik vpliv, drug od drugega smo se učili in se razvijali. Sčasoma smo se začeli razvijati vsak v svojo smer, nekateri danes ne živijo več v Sloveniji, z Majo pa sva ostali povezani tudi kot gledališki soustvarjalki.

MŽ: Od kdaj in od kod izhaja vajina želja po gledališkem ustvarjanju?

Alenka: Z gledališčem sem se začela ukvarjati že v srednji šoli. V bistvu je bila prva gledališka delavnica, ki sem se je udeležila, delavnica, ki jo je vodila Maja z Vido Cerkvenik Bren. Ta delavnica me je popolnoma prevzela – občutek, da nekaj ustvarjam skupaj z drugimi vrstniki, da je moj glas slišan; podpora in zaupanje, ki se gradita v gledališkem prostoru in sta nujna, da predstava teče, sta bila zame nekaj tako čudovitega in novega, da me je gledališče popolnoma posrkalo vase. Z gledališčem sem se potem ukvarjala tudi med študijem filozofije in zgodovine na filozofski fakulteti. V bistvu se mi je včasih bolj zdelo, da se ukvarjam z gledališčem, potem pa ob strani še malo študiram. Vidiki uprizoritvenih praks, ki so me navduševali takrat, me še danes zelo navdihujejo in menim, da bi jih bilo nujno še bolj vključevati v šolski in študijski sistem ali pa v šolah ponuditi prostor za še več takšnih dejavnosti. Že samo to, da se mladim ponudi prostor, kjer se lahko srečujejo in nekaj počnejo, je ogromno.

Maja: Kot otroka v osnovni šoli me je bilo grozno strah javnega nastopanja. Bila sem zelo sramežljiva in spominjam se občutka, da mi je bilo zelo neprijetno, recimo, že v trgovini naročiti štruco kruha. Zna biti, da je bil ta krč predvsem pri govoru, pa v povezavi s kategorijami primernosti in neprimernosti v določenem socialnem okolju in telesnimi omejitvami, ki izhajajo iz tega. Ni čudno, da me še najbolj privlačijo umetniška improvizacija, klovnstvo in ples, ker so to telesne prakse, ker delajo s tem, kar je (tudi če je tisto, kar je, sramežljivost), prevprašujejo konvencije, razbijajo kategorije in ves čas širijo polja igrišča. Sicer pa, ja, podobno kot Alenki, mi je v srednji šoli »zadogajalo« uprizoritveno področje, na različnih krožkih ter v ŠILI in Impro ligi. Da bo to moj poklic, pa mi je postalo jasno nekje sredi študija na filozofski fakulteti. Zame je bila pomembna kombinacija humanističnih študijev ter izobraževanj na uprizoritvenem področju, pretežno v Ljubljani, Seattlu, Berlinu in na Dunaju.

"S pomočjo umetnosti reflektiramo svoje bivanje in doživljanje sveta, obenem pa nas uči drugačnosti in sprejemanja."

MŽ: Kateri umetniški kolektivi in pedagoški pristopi so vplivali na vajino ustvarjanje?

Alenka: Name je poleg impro gledališča zelo vplivala smer, ki jo je razvil francoski pedagog Jacques Lecoq. Pa seveda ulično gledališče. Zelo me privlači in cenim angažiranost gledališča zatiranih, pripovedovalno gledališče, kabaret in plesno gledališče.

Maja: Raziskovanje umetniške improvizacije je ogromen vir navdiha. Pa fizično in klovnsko gledališče, ki ju je tudi omenila Alenka. Dodajam še prakse sodobnega plesa in delovanja na stiku med umetniškim in socialnim. Še najbolj name vplivajo tesna sodelovanja, katerih del sem. Velik vpliv in navdih je Alenka. Pa seveda vsi Narobovci in naša skupna zgodovina. Na področju gledališke improvizacije so tu še Beatrix Brunschko, Randy Dixon, Roland Trescher, Rama Nicholas, Matthieu Loos, Sara Šoukal, kolektiva Orcas Island Project in Mary Shelley’s Mothers, Društvo IMPRO in KD IGLU. Na področju plesa in gibalnih praks so me močno navdihnila sodelovanja z Andrejo Podrzavnik in Dragano Alfirević. Dragocen sodelavec z glasbenega področja je Hannu Risku. Močno me prežemajo mnoga sodelovanja z Gregorjem Kamnikarjem na področjih plesa, glasbe, gledališča, igre in klovnstva. Uživam v debatah s Samom Oleamijem, pomembno mi je raziskovanje sodobnega klovnstva znotraj kolektiva Za crknt. Dragoceni so mi produkcijski raziskovalni pristopi, v čemer se napajam pri Jušu Milčinskem, Gorilla Theatru, Theatru im Bahnhof in Mestu žensk. Na stičišču umetnosti in socialnega delovanja so mi izredno pomembna sodelovanja z društvi Rdeči noski, Kralji ulice in Slišanje glasov. No, sicer pa so vsi omenjeni ljudje široki in se jih ne da zamejiti z enim področjem, vsi so nekje v polju raziskovalnih umetniških praks in podpornih življenjskih delovanj.

MŽ: Obe se ukvarjata tudi s pedagogiko. Kako pomembno se vama zdi povezovanje umetnosti in pedagogike ter zakaj?

Alenka: Zame je umetnost v pedagogiki in pedagoškem procesu pomembna, ker odpira nove načine razmišljanja in bivanja. Pogosto je glasnik družbenih sprememb in novih družbenih tokov, saj se odziva na trenutno družbeno stanje. S pomočjo umetnosti reflektiramo svoje bivanje in doživljanje sveta, obenem pa nas uči drugačnosti in sprejemanja. Vem, da tukaj izhajam z zelo subjektivne pozicije, kako sama dojemam umetnost, ampak meni daje orodja, s pomočjo katerih lahko predelujem življenje in brez tega si ne predstavljam, kako bi se spopadala z vsakdanjimi in širšimi življenjskimi izzivi. Vse to se mi zdijo vidiki, ki jih je pomembno predajati študentom, učencem in otrokom. Če pa se osredotočim samo na gledališče, nas to uči sodelovanja, daje nam prostor, da se izražamo, da na igriv način preigravamo življenje, in vse to se mi zdijo izredno pomembni pristopi.

Maja: Uporaba umetniških pristopov v pedagogiki razvija ustvarjalnost. Umetnost ustvarja nove svetove, kaže nam, kako še lahko živimo skupaj. Zamišljanje in ustvarjanje novih svetov pa je – izrazito tudi na tej točki razvoja človeške družbe – nujno.

MŽ: Kako dolgo že ustvarjata skupaj, kdaj in kako sta se povezali?

Alenka: Z Majo se poznava že dolgo časa in prav toliko že ustvarjava skupaj. S projektom Pod vodo sva zavestno vstopili v nek daljnoročen ustvarjalni proces, zato sva že v začetku pristopili k predstavi kot delu na trilogiji. Za nama so ure in ure vaj in druženj, gostovanj, nočnih pisanj razpisov, zbliževanja in oddaljevanja, strinjanj in nestrinjanj, pa spet ure in ure vaj in druženj pred in po vajah.

Maja: Za nama je dolga zgodovina sodelovanja in soustvarjanja, pa tudi dolga zgodovina tesnega prijateljskega odnosa, oboje več kot 20 let. Na nek način sva druga drugi dom, eden od domov. Res je, sva močno povezani, a ne sinhroni, bližina je bližina razlik. Potem je tu še najina usmeritev, da se ne zaustavljava ob poznanem in ga ne ukleščiva v stalne kategorije, hkrati pa ne iščeva ves čas neznanega, temveč bivava, soustvarjava, se potapljava v domače in znano tako močno in radovedno, da ob tem stopava v neznano in širiva odnos ter živo skupno delo.

Seveda ni vedno lahko, a vzameva tako radosti, zagone, strinjanja kot tudi konflikte, nestrinjanja, frustracije, zmedenosti kot dragocena vrata v odnos in delo. Nisva prav naklonjeni kompromisom, ob nestrinjanjih ali različnih željah in pogledih si vzameva čas, vztrajava druga z drugo in z ustvarjanjem ne pobegneva. Če bi šli v smeri kompromisa in bi vsaka od naju pomanjšala in oklestila svoje želje in predloge, bi naju bilo v delu in stiku vedno manj. Raje zaupava, da se najverjetneje ob eni ali drugi možnosti pojavi še tretja. Ali pa da se bo našel način nežnega sobivanja dveh idej. Ali pa da bo ena od naju ob diskusijah in v uprizoritveni praksi sprejela in se navdušila nad predlogom druge. Ali pa da bova nestrinjanje odprli kot zanimivo tematiko dela.

"Med vplivnimi režiserkami in režiserji, mednarodno priznanimi pedagoginjami in pedagogi, priznanimi umetnicami in umetniki je več moških in velikokrat so plačani bolje ter imajo bolj podprto vidljivost."

MŽ: Predstava Pod vodo je leta 2017 doživela premiero v Pocket Teater Studiu. Kako se kot umetnici soočata s pomanjkanjem javnega vadbenega prostora in kako občutita gentrifikacijo Ljubljane v vseh teh letih ustvarjanja?

Alenka: V Ljubljani je veliko pomanjkanje vadbenih in tudi uprizoritvenih prostorov, ki bi bili širše dostopni za ustvarjalce – gre za proces, ki se dogaja že kakšnih 20 let in te reze neodvisni ustvarjalci močno občutimo. Dvorane in uprizoritveni prostori so, ampak so odprti za relativno ozek krog ustvarjalcev. Prostor, ki bi bil res inkluziven in zmožen sprejeti pod svoje okrilje več različnih skupin in izrazov, ne obstaja. Veliko prostorov se je zelo specializiralo za določene žanre in če ne ustrezaš tem okvirom, je zelo težko priti zraven. Če že, pa s tržnimi cenami najema, ki si jih neodvisni ustvarjalci zelo težko privoščimo. Zaprtje prostorov, kot sta KUD France Prešeren in Rog, kjer je bilo možno sobivanje zelo različnih skupin, tako zelo močno občutimo in ima za nas in naše delo zelo velike posledice. Zato sva leta 2017 pristali v Pocket Teater Studiu, saj preprosto nisva dobili nobenega drugega prostora za predstavo. In sodelovanje s Pascalom, ki vodi ta prostor, je bilo odlično, saj je tudi on nekakšen odpadnik na robu neodvisne scene. Po drugi strani pa je treba povedati, da je umetnost v Sloveniji vseeno relativno dobro podprta – imamo status samozaposlenega v kulturi, razpise na državni in lokalni ravni. Tudi dejstvo, da smo zelo majhen prostor, je lahko na nek način dobro, saj je ta prostor dokaj pregleden in če dobro delaš, se to na koncu nekje pozna.

MŽ: Predstava Na tleh vsebuje elemente glasbe, cirkusa, objektnega gledališča … Kako sestavljata takšen scenarij? Kaj nastane najprej, kakšna je dramaturgija tega procesa?

Maja: Ključna plast dela je opazovanje, kje sva, kaj se nama dogaja v življenju, kaj so pereče teme, kaj naju zanima, kaj žge, v čem sva strastni, od česa utrujeni, in v veliki meri tudi, kaj je med nama. Ko delava z vsem tem, prečiva marsikateri pristop, način uprizarjanja, različne vhode v material. Bolj kot da bi se vnaprej odločili, na kakšen način bi se lotili zadev, poskušava trenutne teme in stanja preigrati z vsem, kar imava trenutno na voljo – pa naj bo to konkreten prostor, v katerem delava, predmeti, ki naju obkrožajo, umetniški pristopi s področij improvizacije, klovnstva, fizičnega gledališča, plesa, glasbe. Že to, kar je, postavlja koordinate igrišča.

Ob prečenju različnih pristopov sva nato pri procesu Pod vodo opazili, da nama najbolj »dogaja« glasba, saj sva se ukvarjali s temo, kako še ustvarjati, se gibati, živeti znotraj pritiskajočih omejitev kapitalističnih razmerij. In v glasbi sva bili zelo omejeni, ker pač ni najino prvotno področje, in prav to ustvarjanje z velikimi omejitvami je iztisnilo temo na sočen način. V procesu Na tleh sva že manj omejeni pri glasbi, pa tudi druge teme naslavljava, in so nama zato med drugim »zadogajali« preprosti fizični scori, ki pa ob ponavljanju odpirajo mnoge plasti in ponujajo poligon za ukvarjanje s temami vztrajanja, izčrpanosti, obupa, zagona, odriva, upora.

Čez leta sva razvili tudi večje zaupanje vase, v material in v najin odnos. Vse to naju podpre v tem, da začetnih idej, porivov in želj ne obsojava, pa naj bodo v kakršnikoli obliki, kakorkoli surovi že. Včasih so to želje po določeni temi, včasih zanimanje za določen način uprizarjanja, včasih slike z mnogimi podrobnostmi v domišljiji, lahko pa je tudi nekaj tipa: »Jaz bi rada nekaj s krokodilom.«

Alenka: Na začetku procesa si vedno privoščiva dolgo »možganjenje«, kjer si dava duška in se ne omejujeva, kako bova prišli do končnega rezultata. Potem se skupaj odločiva, katere prizore in slike bi radi preizkusili in tako se počasi snuje material. Med procesom predstave Na tleh sva imeli kar šest predstavitev pred občinstvom, kjer sva nov material počasi preizkušali in gradili. Potem sva ga zlagali v neko smiselno zaporedje in spremljali, premlevali, ali nama še kaj manjka, kako predstava teče, je še kaj za dodati in ali si želiva še kaj dodati. Vedno znova se vračava k začetnim idejam in preverjava, ali je še kaj, česar nisva pokrili, pa bi morda morali.

MŽ: V predstavi Na tleh obravnavata status žensk, samozaposlenih v kulturi. Kje opažata, da se ta status razlikuje od moških kolegov?

Maja: Pred kratkim sem na mednarodnem festivalu srečala staro znanko, umetnico moje generacije. Zgodba, ki jo je delila z mano, je bila pomenljiva. Rekla je, da je v preteklosti, ko je bila najina generacija še mlajša, večinoma sedela v zaodrju tako z ženskami kot moškimi, zdaj pa se večinoma znajde v zaodrju kot edina ženska, obkrožena z moškimi, ki na svojih telefonih kažejo fotke svojih otrok. Družinsko delo, starševska skrb je večinoma padla na ženske, večdnevno ali večtedensko gostujejo večinoma moški. Seveda je to povezano tudi s podplačanim delom in pomanjkanjem, recimo, družinskih rezidenc in še drugih načinov, kako smo lahko v še kako pomembnem stalnem stiku in bivanju z mlajšimi bitji, ki potrebujejo skrbnice in skrbnike, pa obenem tudi pretočno in porazdeljeno ustvarjamo in delamo.

Med vplivnimi režiserkami in režiserji, mednarodno priznanimi pedagoginjami in pedagogi, priznanimi umetnicami in umetniki je več moških in velikokrat so plačani bolje ter imajo bolj podprto vidljivost. Ah, potem je tu seveda še večtisočletna zgodovina zapisovanja, podpiranja in izpostavljanja moških umetnikov in je seveda dolgoročen proces poiskati ženske umetnice in umetnike drugih spolnih manjšin v preteklosti ter jih močno podpirati v sodobnosti. Vmes pa rastejo generacije brez velikega zaledja navdihov in načinov delovanja. Še ena past pri tem pa je, da smo ob manjši zastopanosti žensk na kateremkoli področju postavljene v situacijo, ko naj bi zastopale ženske. Jaz sem bila že velikokrat v taki situaciji – ali mi je bilo jasno dano vedeti, da sem tam, ker so potrebovali »eno žensko«, ali pa so me občudovali in spraševali, kako mi »kot ženski« to uspe. S tem se potem tako ukvarjamo, da težko pridemo do še kake druge vsebine. In pravzaprav me utesnjuje in stiska to, da sem vedno ženska oziroma da moram vedno nositi tudi to oznako.

Širši problem je seveda patriarhat in tega imamo do večje ali manjše mere ponotranjenega vsi, ne glede na spol, oziroma je še vedno vpet v vse pore družbe. Zdi se mi, da je del tega tudi, da so veliko bolj uspešni avtoritarni režiserji in režiserke, pa genialni individualni veleumi in precej zaprte frontalne odrske uprizoritve. Manj prostora, denarja, vidljivosti je za nehierarhične ustvarjalne odnose, za kolektivno delo, za nefrontalne uprizoritve, ki negujejo različne poglede, za stik med vsemi udeleženimi – performerkami, performerji in gledalkami, gledalci, in za sogradnjo, iz katere vznikajo doživetja, spoznanja, občutja, pomeni, svetovi.

"Humor je tudi orodje upora. Humor je tkanje povezav, označi tudi trenutek spoznanja ali razpoznanja. Humor je opažanje situacij, v katerih smo ujeti, in prevpraševanje samoumevnosti."

Alenka: Maja je zelo dobro povzela situacijo. Bi pa dodala tukaj še en fenomen, in to je občutno večji odstotek žensk na delavnicah in izobraževanjih, ki jih vodim ali se jih udeležujem. Večkrat se zgodi celo, da ni na delavnici nobenega moškega. Po drugi strani pa so moški še vedno bolj prisotni kot ustvarjalci in avtorji. Ženske se torej pogosteje izobražujejo, moški pa imajo še vedno več priložnosti in dela. Gotovo je to znak neke sistemske usmeritve. Sama to pripisujem temu, da smo ženske še vedno zelo in bolj kritične do sebe kot naši moški kolegi ter večkrat in prej podvomimo vase. Vseeno pa sem bila med svojo kariero pogosto vpletena v kolektive, kjer te razlike niso (bile) tako zelo očitne ali pa jih skoraj ni (bilo). Ali pa so se te razlike čez leta uravnovesile. Če na primer pogledam impro skupnost v Sloveniji danes, je ta – kar se tiče spolnih razmerij – zelo uravnotežena. Tudi na področju uličnega gledališča in sodobnega cirkusa smo ženske zelo prisotne, veliko bolj kot, recimo, pred tridesetimi leti. To se mi zdijo vseeno pomembni in dobri premiki.

MŽ: Kljub političnim, socialno težkim temam, ki jih nagovarjajo vajine predstave, nikoli ne pozabita na komične elemente. Zakaj je za vaju njihova umestitev pomembna?

Alenka: Humor imam zelo rada in je rdeča nit pri mojem celotnem ustvarjanju. Rada ga imam, ker daje neko možnost distance, ker odpira občinstvo in razelektri ozračje. V predstavah Pod vodo in Na tleh sva želeli obravnavati tudi težke teme in humor nama je omogočil, da sva se vanje lahko spustili globlje. S humorjem dava sebi in občinstvu predah. Mislim pa, da se prav zaradi humornih vložkov na nek način te teme še globlje zarežejo. Na koncu pa mi je zelo ljub povezovalni moment humorja in smeha – ko se nečemu smejemo skupaj, nas to poveže. To mi je všeč, ta občutek skupnega doživljanja.

Maja: Humor je igriva distanca, ki nam omogoča, da se ukvarjamo s pomembnimi temami. Odmik, ki omogoči bližino, poglabljanje, rokovanje s perečimi zadevami. Humor je tudi orodje upora. Humor je tkanje povezav, označi tudi trenutek spoznanja ali razpoznanja. Humor je opažanje situacij, v katerih smo ujeti, in prevpraševanje samoumevnosti. Fizični smeh pa je tresenje, dihanje in glas. In te tri stvari se mi zdijo nadvse pomembne. Pretresati zadeve, dihati, se spreminjati in živeti, ter spuščanje glasu v prostor in poslušanje.

MŽ: Koliko vama med ustvarjanjem pomagajo skupnost, sodelavke in sodelavci, prijateljice ipd.?

Maja: Največ. Neprecenljivo veliko. Poleg tega pa bi bilo težko tudi brez emancipiranega moža in podpornih staršev, ki so si zelo blizu tudi z vnuki.

Alenka: Že med procesom nama je povratna informacija s strani občinstva in sodelavcev zelo pomembna orientacija. Za projekt Na tleh, ki je bil produkcijsko bolj podprt kot predstava Pod vodo, sva imeli možnost del časa nameniti tudi delu z izvrstno Ireno Tomažin, ki je z nama delala na glasu, in s čudovitim Gregorjem Kamnikarjem, ki je za ta projekt podpisan kot DISKOlektiv in nama je svetoval pri gibu. Poleg njiju so še druge sodelavke in sodelavci, ki so prav tako zelo pomembno prispevali k predstavi – Špela Škulj z oblikovanjem luči in fotografijo, Katarina Zalar s kostumi in rekviziti, pa vse do ekipe Mesta žensk. Vsi so bili vpleteni tako pri predstavitvah kot pri pogovorih in končni obliki predstave in prav vsak je pomembno prispeval k temu, kam sva predstavo na koncu pripeljali.

MŽ: Pred premiero Na tleh sta v Kinu Šiška pokazali delo Iz vode na kopno, še ne popolnoma končano različico predstave Na tleh. Zakaj sta se odločili za to? Koliko vama pomeni odnos z občinstvom in kakšne odzive sta dobili takrat?

Alenka: Pomembno nama je, da material diha, da sva v njem sproščeni in da se odziva na občinstvo. Zato so nama bile te vmesne predstavitve tako zelo pomembne. Včasih začneš šele pred občinstvom in z občinstvom zares razumeti, kaj si naredila. V Kinu Šiška sva imeli zadnji dve predstavitvi in izkazalo se je, da je predstava v grobem narejena. To nama je zelo pomagalo, ko sva zaključevali proces oktobra. Ti odzivi ti zelo pokažejo, kje si v procesu in kaj še potrebuješ. Mislim pa, da znajo biti tudi zelo razburljivi za občinstvo, saj na nek način sooblikuje projekt in ima možnost videti nekaj nekoliko surovega in nedokončanega. Kot kakšen obisk umetniškega ateljeja.

Maja: Kar se mene tiče, Na tleh ni dokončana različica, ni pa tudi nedokončana. Ves čas je v razvoju in vsak od teh dogodkov je bil polnokrven dogodek sam zase. Premiera je samo eden od mejnikov, in vsak prejšnji dogodek z občinstvom prav tako. Je pa res, da sva prejšnje delo imenovali Pod vodo in da je potem nastopila intenzivna faza dela z novim materialom, predelovanjem starih in novih tem na drugačne načine. To intenzivno raziskovalno-gradbeno fazo sva imenovali Iz vode na kopno. In zdaj sva Na tleh. Pa tudi ta tla so še naprej v dihanju in spreminjanju.

Uprizoritvena umetnost je umetnost stika, druženja, skupnega prevpraševanja. Blizu mi je način, da se razvija skupaj z občinstvom in ne izključno izolirano v studiu, ki se kot dokončen nedihajoč produkt predstavi občinstvu. Potem je tu še to, da z Alenko veliko delava z osebnim materialom in nama nekatere stvari precej »zadogajajo« med procesom, a je vedno pomembno preizkusiti, če dogajajo še komu drugemu ali jih je bolje zadržati med nama.

Poleg tega si želiva raziskovanja in s tem tudi neizogibnega tveganja in s tem vstopijo tudi nesigurnosti in dvomi. Zato morava material preigravati z občinstvom, da sva v njem bolj suvereni, bolj igrivi, da si upava vstopiti še kam, kamor še nisva. Poleg tega je najino delo takšno, da delava s kontekstom. Predstavo igrava različno glede na to, kdo je z nama, kakšen je prostor, kakšno vzdušje. Ali še bolje, predstava se vsakič igra drugače. In zato je za razvoj dela nujno potrebna praksa z občinstvom.

"Zanima me umetniško ustvarjanje iz odnosa. To že vselej nosi vprašanje, kako še lahko skupaj živimo. Ne cilja na genialne rešitve posameznikov v osami, temveč zaupa v poznana in še nepoznana vesolja, ki se rojevajo iz odnosa."

MŽ: Vajina tematika predstav je feministična, velikokrat izhajata iz lastnih izkušenj, povezujeta osebno, zasebno perspektivo z umetnostjo in družbeno kritiko. Navsezadnje sta prijateljici in soustvarjalki. Kako se vidve sami zamejujeta, kje se pri vama začne delo in kje zasebni vsakdan, imata kdaj težave z razmejevanjem prijateljstva in ustvarjalnega odnosa, »službenega« in »zasebnega«, ali je to za vaju neločljivo povezano?

Alenka: Najina odnos in delo se zelo prepletata in verjetno sta kar neločljivo povezana. Dvomim, da bi bili tako tesni prijateljici, če ne bi bilo najino življenje intenzivno povezano tudi na delovnem področju.

Maja: Poleg tega, da skupno delo ustvarja prijateljsko bližino, gre proces tudi v drugo smer. Osebna bližina je podporno okolje, zagon, vir materiala, pravzaprav dom dela, ki ga ustvarjava ali ki nastaja, vznika iz povezave. Zanima me umetniško ustvarjanje iz odnosa. To že vselej nosi vprašanje, kako še lahko skupaj živimo. Ne cilja na genialne rešitve posameznikov v osami, temveč zaupa v poznana in še nepoznana vesolja, ki se rojevajo iz odnosa. Umetniško delo, ki nastaja na podlagi odnosov, pa obenem tudi vabi dalje v odnose. Stik je ključni del življenja tega dela, ki se preobraža, polni, spreminja ob vsaki izvedbi, ob vsaki kombinaciji ljudi, ob vsakem novem kontekstu.

Najino delo je osebno in performativno. Osebno, umetniško predelano na način, da postane igriv poligon še za koga drugega. Osebno, ki je preigrano, izluščeno, predelano in se preko tega dotika družbenega. Ne želiva se pretvarjati, da deliva splošne resnice o tem, v kakšni družbi in svetu živimo, ali pa se ukvarjati z velikimi teorijami, ki naj vse to razložijo. Raje ponudiva osebno, predelano v odrski material, najino izkušnjo življenja in sveta preko konkretnih podrobnosti in ne splošnih »veleizjav«. In to lahko sproži uvide za druge, njihove povezave z materialom, opažanja v zvezi z njihovim doživljanjem in življenjem, opažanja situacije, v kateri so in smo. Rada rečem, da je to delo osebno in performativno, ne pa zasebno. To umetniško ustvarjanje nima terapevtskih namenov, niti ne gradi na voajerističnem užitku. Pomembno nama je, da uporabiva material, ki je smiseln za določeno temo in določeno uprizarjanje, ter da z njim lahko odgovorno upravljava. Da je predelan do mere, da lahko postane odlično igrišče za vse udeležene.

Seveda pa so to vse usmeritve, stremljenja, zanimanja, metode, zgrajene na podlagi izkušenj in odnosa. A v praksi in življenju je vse veliko bolj pretočno in tako tudi v najinem skupnem delu ves čas lahko opazujeva prehajanje med zasebnim in osebnim, delovno in prijateljsko bližino, umetniškim in neumetniškim, odrskim in neodrskim, med sogradnjo, kompromisom, vztrajanjem, umikom, med soustvarjanjem in sobivanjem.