Akt preoblačenja

xx POVEZAVE MED RAZDROBLJENIMI ZGODBAMI/ZGODOVINAMI

Velika Britanija / 1999 / 60'
Performans

»Performans naj bi izvajala vsakih sedem
let.
Kar pomeni, da mi ga ni treba do leta
2020,
vendar bom naredila izjemo za
izjemen festival.«
– Marcia Farquhar, 2016

Intimne telesne funkcije in ekstremna
fizična dejanja so osnovni material za toliko
tega, kar se uvršča v umetnost performansa.
Taka so tudi nevidna človeška življenja, ki se
odigravajo za zaprtimi vrati. Ob ‘zasebnosti
nekogaršnjega doma’ marsikdo najprej
pomisli na obnašanje odraslih, ki zbuja rahlo
nelagodje. Čutila sem, da si moram zamisliti
drugačen način soočenja z intimnostjo. Akt
preoblačenja je bil rezultat tega razmišljanja.
Pomislila sem na oblačenje – pogosto absurden
poskus, da se spraviš v pogon ali da vztrajaš,
kot je vsakodnevni napor, da se oblečeš, in
hrepenenja, ki jih te vsakodnevne izbire
predstavljajo.

Leta 1999 sem o sebi mislila, da sem
stara. Leto prej sem jih dopolnila 40 in začela
razmišljati o svoji garderobi v luči dosežene
starosti. Spomnila sem se, da je Mary Kelly
pisala o tem, da se je po štiridesetem dokončno
poslovila od usnjene jakne. Nekaterih kosov
nisem več mogla obleči, obdržala sem jih
zaradi njihove sentimentalne vrednosti. Drugi
so bili tam, ker so tako ljubko prazni viseli na
obešalnikih. Njihova praznost je bila polna
njihovih lastnih zgodb. To je bila moja intimna možnost. Domislila sem se, da bi razstavljala
svojo garderobo, in šla še dlje: da bi se pred
občinstvom v živo oblekla, slekla in znova
oblekla in medtem dešifrirala in debatirala
o 25 letih oblek. Všeč mi je bila ideja o ženski
srednjih let na preprosti modni brvi, ki se
v javnem prostoru spravlja na konfekcijsko
številko, starost, predvsem pa molk manekenk.
To bi lahko delal kdor koli določene starosti.

Performans ni vaja v nečimrnosti. Prej
nekaj rahlo majavega, beckettovskega,
spominjanje, tuhtanje, celo premetavanje. 

V angleščini.

Vstopnice: 7 € / 5 €

Organizacija: Mesto žensk. V sodelovanju z
Galerijo Škuc.