Biba buba baja. Sodobni pogled
Vodnikova domačija Center / Center ilustracije, Stritarjeva ulica 7, 1000 Ljubljana
Otvoritev: sobota, 25. maj ob 18.00
Anamarija Batista: Slikanice: o povezavah in solidarnosti, digitalni kolaži, 2023
Delo Slikanice: o povezavah in solidarnosti raziskuje, kako so se ideali socialistične jugoslovanske družbe prenašali skozi slikanice. Motivi, predstavljeni v slikanicah za otroke, so bili tesno povezani s temami protifašističnega boja (NOB), modernizacije jugoslovanske družbe in razvoja specifičnega jugoslovanskega samoupravnega sistema.
Ključni dejavniki so bili spomin na NOB, izobraževanje in mobilnost (tudi večjezičnost in prevajalska praksa). Otroške knjige so bralca ozaveščale, da brez solidarnosti ne more biti znanja. Poleg funkcionalnih vidikov so bili izobraževanje, delo, mobilnost in prosti čas, za katere je bila prav v procesu modernizacije ustvarjena (infra)struktura (in tudi jugoslovanska narodna vojska z obveznim služenjem vojaškega roka za vse polnoletne mlade moške), pomembni tudi z vidika idej in praks za kolektivnost in skupno delovanje.
V umetniškem delu Slikanice: o povezavah in solidarnosti so določena dejanja in geste postavljene v ospredje, medtem ko so drugi deli podob in besedil zakriti z različnimi materiali (les, tekstil, rastlinske strukture itd.). Igranje z vizualnim materialom vključuje poudarjanje izbranih fizičnih gest, oblik komunikacije in idej solidarnosti z zakrivanjem drugih delov slikovne kompozicije. Cilj osredotočanja na določene slikovne elemente in njihovega poudarjanja je bolje razumeti procese posredovanja takratnih idej, pa tudi ponovno uvesti te ideje v sedanji diskurz in razmisliti, v kolikšni meri so se spremenile in preoblikovale.
Ana Hušman, Dubravka Sekulić: Ne prerisuj, riši! (Ne precrtavati, nego crtati!), film, stereo, 2020
Pionirsko mesto je nastalo zaradi politične in družbene nujnosti. Bilo je zgrajeno iz in z idejo, da mora izobraževanje zapustiti meje “šole” in vstopiti v mesto, tj. v vsakdanje življenje, ter tako ustvariti “novega” človeka za novo socialistično družbo.
Ko so se leta 1947 na pobočju ob potoku v bližini Zagreba zbrale skupine prostovoljnih mladinskih brigad, da bi zgradile Pionirsko mesto, je bilo poleg arhitekturnega načrta mesta, namenjenega izobraževanju najmlajšega prebivalstva, le malo drugega gotovega o tem, kakšen bo ta prostor v resnici. Nekaj pa je bilo jasno: od trenutka, ko so prvo lopato zarili v tla, naj bi bil to prostor izobraževanja, in sicer eksperimentalna šola, laboratorij za pedagoško reformo, ki je potekala med letoma 1951 in 1961. Film, ki prek obstoječih prostorov nalaga drobce spominov Jelene Hušman in ure zgodovine z zgodovinarko Sanjo Petrović Todosijević, se sprašuje, “kaj je bilo eksperimentalnega v eksperimentalni šoli?”. Avtorice se skozi film spotikajo ob prihodnost kot pojem, ki je bil v preteklosti neizogibnost in je družbi in njenemu pristopu k izobraževanju dajal jasno smer, zanje pa pomeni negotovost. Upanje na boljšo prihodnost, napredek, blaginjo in gotovost prihodnosti, ki je bilo temeljno za generacijo Jelene Hušman, je izginilo in se je skozi negotovost našega vsakdana preneslo v neobstoječo prihodnost novih generacij.
Renata Poljak: Staging Actors / Staging Beliefs (Boško Buha), video z zvokom, 11 min, 2011.
Ivan Kojundžić je že kot otrok postal priljubljen obraz na srebrnem platnu. V istoimenskem celovečernem jugoslovanskem filmu je igral zgodovinsko osebnost Boška Buha. Film, posnet leta 1979, prikazuje življenje, boj, pogum in junaško smrt tega najmlajšega partizana, ki je bil star komaj petnajst let, ko se je pridružil komunističnemu gibanju in bil posthumno imenovan za narodnega junaka Jugoslavije. Boško Buha je bil eden najbolj priljubljenih filmov socialistične Jugoslavije. Le deset let po nastopu v filmu se je Ivan Kojundžić aktivno vključil v srbsko-hrvaško vojno, ki je pomenila konec jugoslovanske federacije in njenega političnega programa - prav tistega, za katerega se je boril Boško Buha. Na videoposnetku je Ivan Kujundžić prikazan kot 48-letni odrasli moški. En intervju, dve različni prepričanji.
Renata Poljak: Staging Actors / Staging Beliefs (Hommage to ...), video, 2011.
V socialistični Jugoslaviji je bil priljubljen tudi otroški igralec Slavko Štimac, ki je zaigral tudi v filmski priredbi romana Vlak v snegu (Vlak u snijegu, 1931, režija Mate Lovrak, 1976, Mate Relja). Roman in film pripovedujeta o solidarnosti in kolektivni odgovornosti otrok, ki se organizirajo in sodelujejo, da bi izkopali vlak, ki je obtičal v snežnem metežu. Film je tako kot Boško Buha vplival na generacije ljudi, ki so odraščali v Jugoslaviji.
Po razpadu Jugoslavije pa je bil Slavko Štimac skoraj pozabljen: ne moreš biti filmska zvezda v državi, ki je ni več. Renata Poljak se v videu osredotoča izključno na motiv snega; umetni sneg, ki pada na gledališki oder, osvetljen z reflektorji, uredi in posname. Ti nemi, neprekinjeni posnetki snega, ki postopoma prekriva oder, postanejo duhovita, poetična metafora za pozabo in izbris zgodovine.
Razstava in program sta nastala v sodelovanju Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, Vodnikove domačije / Centra ilustracije (zavod Divja misel), Društva Mesto žensk in Slovenske kinoteke.
