Kolektivni boji za trajnostno življenje (1. panel)

Irena Borić
Amelie Aranguren
Raluca Voinea & Adelina Luft
Mala Kline

Na prvem panelu konference bomo preučile pobude in projekte, ki spodbujajo in soustvarjajo podeželsko okolje, ločeno od intenzivnih industrijskih modelov. Zagovarjale bomo skupnostno, trajnostno in ozaveščeno kmetijstvo, kot bi ga Amelie Aranguren naslovila v svojem prispevku. Posthumanistični pristop bosta na podlagi svoje kuratorske prakse predstavili tudi Raluca Voinea in Adelina Luft, ki raziskujeta razmerje človeka do zemlje, prakse odpornosti in upora, pa tudi vlogo kuratorske neodvisnosti v odnosu do institucionalnih razmerij moči. Mala Kline bo predstavila svojo umetniško prakso nenehnega vračanja v ustvarjalni prostor, kjer se sanjarjenje in sedanjost ves čas prepletata in vplivata drug na drugega. Umetnica ta spoj izkazuje tudi ob njenih življenjskih prizadevanjih za ustvarjanje takšnega fizičnega prostora. Irena Borić, moderatorka in sodelujoča, bo pogledovala v prostor med umetnostjo in življenjem, da bi v obraz ekoloških bojev postavila vprašanje o odgovornosti za našo skupno ranljivost. 

Irena Borić bo panel odprla z vprašanjem, kakšno metodologijo lahko sprejmemo, da bi raziskali_e načine za preseganje navidezno nerešljive razlike med umetnostjo in življenjem? Ali lahko umetniška praksa postane orodje za drugačne načine bivanja na svetu? Z iskanjem in prilagajanjem spekulativnih in/ali praktičnih ter konkretnih sprememb v našem neposrednem okolju se učimo in ovedemo, kako se oblikovati in srečevati na skupnem terenu vzdolž črt skrbi in trajnosti, pa tudi prekarnosti in ranljivosti. Kako prevzamemo odgovornost za našo skupno ranljivost v luči ekoloških bojev?

Amelie Aranguren (Kolektiv Paisanaje): 78,6 % Mesta, ki jih hočemo 

Amelie Aranguren bo odprla konferenco s predstavitvijo svojega delovanja pri projektu Paisanaje. Predstavila bo tudi svoje delovanje v Rimu, kjer se je v okviru projekta Agrocittà ukvarjala z agroekološko proizvodnjo, njeno porabo in aktivizmom, ki oskrbuje mesto.  

Predstavitev bo služila tudi kot uvod v delavnico, ki bo sestavljena iz dveh delov in bo trajala od 25. do 26. aprila. Delavnica bo potekala bo v Ljubljani in njenem zaledju, kjer območja podeželja (za katera so značilna predvsem kmetijske in gozdne površine) predstavljajo 78,6 % njegove celotne površine. Na delavnici bomo iskale in identificirale_i skupine periurbanih proizvajalk_cev in različne samoorganizirane skupnosti, ki pri pridelovanju in prodaji hrane delujejo ekološko in krajšajo prodajne verige. Odkrivali_e bomo pobude in projekte, ki na različne načine iščejo živo podeželje in se v svoji praksi oddaljuejo od intenzivnih industrializacijskih modelov, zagovarjajo socialno in trajnostno kmetijstvo ter se zavedajo njunih ekoloških omejitev.

Umetnica delavnico predlaga v času, ko se kmetijstvo vrača na naslovnice revij in sproža vprašanja, kot so: kakšna je vrednost hrane, kdo jo določa in kje je dobiček kmeta_ice? Na ta vprašanja bomo odgovarjali_e z majhnimi dejanji domišljije in ustvarjanja.

Na delavnico se lahko prijaviš na production@cityofwomen.org. Prijave sprejemamo do 22.4. 2024. Lokacija in čas začetka delavnice bosta najavljena naknadno. 

Raluca Voinea in Adelina Luft: Uprizarjati življenje zoper netrajnostnemu okviru

Raluca Voinea in Adelina Luft bosta predstavili Eksperimentalno postajo za raziskave umetnosti in življenja (Experimental Station for Research on Art and Life), kjer preizkušajo glinaste temelje prihodnjih bivanjskih pogojev. Postaja, postavljena blizu Bukarešte na jugu Romunije, kjer imajo podnebne motnje intenzivno vidne učinke, je izčrpano nekdanje monokulturno polje, na katerega je samoorganizirana skupnost začela saditi biodiverzitetni vrt in ga graditi z ekološkimi načeli, kot so ponovna uporaba, prilagajanje in preurejanje. Njihova dejanja ne morejo imeti pravega vpliva, zlasti kadar smo obkrožene_i z intenzivnimi kmetijskimi praksami in ljudmi iz mesta, ki so se preselili na vas, a s seboj prinesli svoje izčrpavajoče življenjske sloge in se skrivajo za visokimi betonskimi ograjami. Toda ko umetnice mapiraj in se ozirajo na druga ozemlja, kjer vznikajo podobne pobude, se razumejo kot del širšega gibanja – skozenj se povezujejo s poljedelkami_ci življenja, s skrbniki_cami zemlje, s tistimi, ki so se naučili_e ohranjati in izmenjevati semena upanja.
 

Mala Kline: ELIAS 2069: Središče za potenciale

ELIAS 2069 je inštitut, šola, prostor za umetnost in raziskovanje, rezidenca, oder, dom, trajajoč umetniški projekt, predvsem pa je središče za ustvarjanje načrtov za bodoči svet. Podpira tisto, kar je v sedanjosti potencialno in na poti k manifestaciji. Želimo gojiti vizionarsko zavest, večdimenzionalno relacijskost in našo ponovno povezavo z naravo. Za nas je pomembna prerazporeditev in ponovno zamišljanje naše vloge pri razvoju Zemlje. Želimo zgraditi prostor, ki je generator sprememb, pobudnik transformacije, gostitelj alternativnih načinov življenja, s poudarkom na ekologiji, krožnem in darilnem gospodarstvu ter trajnosti. V svoji predstavitvi bo Mala Kline osvetlila nekatere razloge za gradnjo ELIAS-a ter razložila njegovo poslanstvo, dejavnosti, organizacijo in upravljanje kot stalno prakso skrbi, kot neprestano raziskovanje, kako razviti avtonomne krožne sisteme bivanja in izmenjave, ter kot prakso gojenja povezave z naravnim okoljem, v katerem živimo.