Noëmie Lvovsky
Noben film se mi v zadnjih letih
ni tako prijel srca kot Petites (Punce) Noëmie Lvovsky. In zdaj se ne spomnim
nobenega drugega filma, za katerega bi lahko rekel, da sem se vanj zaljubil.
Zaljubil tako, kot se zaljubi. Najbrž točno tako, kot se zaljubi prvič, recimo
pri trinajstih. Tako kot se zaljubljajo punce Noëmie Lvovsky v svoje samosvoje
in skupne svetove, v svoje prve občutke svobode, v svoje prve samote… tudi v
svoje prve fante. Njihov svet, otrok demonske domišljije in romantičnega
viharništva, prežet s potrebo po pripadnosti in z občutkom mladostne
nepremagljivosti, kljubovalnosti… slutnje absolutne svobode, v katero odtekajo
smrtni strahovi pričakovanj in čakanj na izpolnitev želja, obsesij, ljubezni,
na konec in začetek vsakega novega dne. Noëmie Lvovsky sledi prvim (in kot da
vsakič zadnjim) utripom mladosti v izjemno občutenem, stoodstotno zadetem
sinkopirajočem ritmu vinjet, divjih, strastnih, norih, ki se kar spodrivajo in
trkajo druga ob drugo, podčrtane z glasbenimi vrezi, ki kot neusmiljen objektiv
prenašajo slutnjo in merijo čas, vse do trenutka, ko poležejo v travo in za hip
zaustavijo čas v podobi srečne zvezde, ki je čista podoba deklištva, brezmejnega
in večnega, in obenem spomin, z bolečino, kot stara družinska fotografija, iz
časa, v katerem se je že uresničila zadnja srhljiva slutnja, da se bo nekoč vse
končalo, da nekoč ne bo več tako, kot je.
La vie ne me fait pas peur (Ne bojim
se življenja) je tako dober naslov za nadaljevanje zgodbe štirih punc, tri leta
pozneje. Štirideset minutni prolog je ponovitev Punc v dvakrat krajšem času,
posebej zmontiran iz epizod predhodnega filma, drugi dve tretjini pa
nadaljujeta zgodbo deklet tri leta pozneje, torej že globoko v adolescenci, ko
se njihove poti začenjajo vse bolj ločevati. Čeprav je morda na mestu
vprašanje, ali je to nadaljevanje sploh potrebno in ali banalen opis njihovega
razpotja ne deluje proti Puncam in vsemu tistemu, kar je bilo z občutkom jasne
nedorečenosti zapisano v zadnji podobi, pa po drugi strani to potrebo po
nadaljevanju doživljam kot neke vrste pogum, zaradi potrebe po dorečenosti, po
konkretnih podobah poti, ki začnejo iti vsaksebi, po oblikovanju ločenih oseb
in usod, po podobah odraščanja. Res je, da režiserka v nadaljevanju ni uspela
tako natančno vizualno strukturirati tega drugačnega modusa življenja niti
ujeti primernega ritma, toda pripoved kljub temu drži in uspe voditi dve
najpomembnejši niti – bolestno željo deklet, da ostanejo do konca v svojem
skupnem svetu, da se za zmeraj zaklenejo vanj in v svojo rano mladost, in
inercijo življenja, ki vsako vleče svojo pot.
Za film La vie ne me fait pas peur
je Noëmie Lvovsky letos prejela nacionalno nagrado Jean Vigo in srebrnega
leoparda za najboljši ‘mladi film’ na festivalu v Locarnu. Njena ne prav dolga
filmska pot je od samega začetka tlakovana s priznanji za velik filmski talent.
Nase je opozorila že s svojim prvim kratkim filmom Dis-moi oui, dis-moi non
(Reci mi da, reci mi ne) - 1989 in zanj prejela številna mednarodna priznanja,
in velika pričakovanja potrdila s celovečernim prvencem Oublie-moi (Pozabi me)
- 1993, v katerem je sijajno upodobila Valerio Bruni-Tedeschi v vlogi blazne
ženske, do norosti prežete z ljubeznijo do moškega, ki je ne ljubi več. Že tu
je opazna njena nagnjenost k likom in situacijam, ki so na robu diha življenja,
ki se do konca prepuščajo čustvenim ekstremom. Sledil je nekoliko daljši odmor,
v katerem je kot scenaristka in še kaj sodelovala pri pomembnih avtorjih
francoskega sodobnega filma (Desplechin, Garrel…), potem pa je za televizijo
(Arte) posnela Petites (1997), ki so doživele tolikšen uspeh, da so si jih v
(sicer nepredvideni) kinematografski obliki zaželeli številni ugledni
festivali.
Vlado Škafar
Sobota, 16. oktobra 20.00
Petites/ Punce
Režija: Noëmie
Lvovsky; scenarij: Florence Seyvos, Noëmie Lvovsky; fotografija: Agnes Godard, Bertrand Chatry; igrajo: Magalie
Woch (Emilie), Ingrid Molinier (Ines), Julie-Marie Parmentier (Stella), Camille
Rousselet (Marion), Jean Luc Bideau, Valeria Bruni Tedeschi.
Francija, 1997, 35mm, barvni, 88
min. (v francoščini, brez podnapisov)
ponovitev: ponedeljek, 18.
oktobra ob 18.00
Oublie-moi/ Pozabi me
Režija: Noëmie
Lvovsky; scenarij: Noëmie Lvovsky, Marc Čolodenko; fotografija: Agnes Godard, Bertrand Chatry; igrajo: Valeria Bruni Tedeschi
(Nathalie), Emmanuelle Devos (Christelle), Laurent Grévill (Eric), Olivier Pinalie (Denis), Emmanuel Salinger
(Antoine), Philippe Torreton (Fabrice); glasba/ music: Andrew Dickson.Francija,
1993, 35mm, barvni, 95 min., (v francoščini, angleški podnapisi)
Sledi pogovor z režiserko Noëmie
Lvovsky in scenaristko Florence Seyvos
ponovitev: sobota, 16. oktobra ob
22.30: angleško podnaslovljena video kopija
V sodelovanju: Slovenska kinoteka
S pomočjo: Institut Français Charles Nodier
