POSVEČENO DONNI HARAWAY
PRIHODNOST
PRETEKLOSTI
RAZMIŠLJANJA
OBLETNICE
Spočetni tekst Donne Haraway Kiborg manifest: znanost, tehnologija in
socialistični feminizem konec dvajsetega stoletja, prvič objavljen leta
1984, preveden in ponovno objavljen v številnih antologijah*,
praznuje svojo dvajsetletnico.
Donna Haraway, socialistična feministična profesorica na
kalifornijski univerzi v Santa Cruzu, ZDA, ki so jo preimenovali v
kiborgfeministko, je ponovno iznašla paradigmo kiborga za morebitne nove
artikulacije skozi potenciale, ki jih ponujajo nove medijske tehnologije, in za
emancipacijske politične, družbene in estetske akcije žensk konec prejšnjega
stoletja. Kiborg v novih medijskih tehnologijah išče sredstva za emancipacijo
žensk iz patriarhalnih spon, a tudi iz čaščenja enodimenzionalnih tehnologij,
ki služijo samo in edino za povečanje dobička velikih korporacij. V dobi, ki jo
je Steve Mann definiral kot "dobo nosljivih računalnikov", v kateri
so tehnološka protetika in pripomočki postali sestavni deli telesa, se je nujno
treba vprašati, v kolikšni meri in kam odpirajo nove tehnologije prostor za politično
in družbeno emancipacijo različnih razredov, ras in spolov določenih ljudi.
Haraway v svojem manifestu ponudi tudi pomembno rekonceptualizacijo
reprodukcijskih procesov, družbenih položajev in političnih pogledov. Zagovarja
stališče, da je za ženske ključnega pomena osvoboditev iz tradicionalnih
patriarhalnih sistemov in spon obstoja zgolj v namen reprodukcije. Celo več,
sili nas, da tehnologijo, spol in politiko ugledamo kot umetne procese; za
njihovo definicijo in uporabo moramo torej neprestano sestavljati nove
politične in družbene interpretacije.
"Replikacija kiborga je oddvojena od organske
replikacije," trdi Haraway. Na ta način poudari konstantno potrebo po
politični reartikulaciji vsega, kar v globalnem svetu jemljemo za enostavno
naravno privzeto: oploditev, spolnost, spol, tehnologija, demokracija in
emancipacija. Posredovanje kiborg manifesta med človekom in ne-človekom, med
diskurzom in materialnostjo, je sprožilo pomembna vprašanja o tem, kdo so novi
materialno-semiotični akterji, aktanti ali agenti tega sveta. Harawayina
teorija kiborga, ki jo je navdahnila teorija igralske mreže Bruna Latourja in
jo je v devetdesetih letih dogradila paradigma neprimernega drugega (Trinh T.
Minh-ha), pomembno reartikulira problematiko materialno-semiotičnih akterjev,
kot so literatura, jezik, kontekst, spol, politika ipd., v naši sodobnosti.
Rezultat so nove smernice in alternative znotraj feminizma in načini, kako jih
povezati z novimi medijskimi tehnologijami, ki v času globalnega kapitalizma
radikalno in na drugačen način določajo akcijo, teorijo, politiko in
subjektivnost.
Haraway (1984.) trdi: "Kiborg je bitje postspolnega
sveta," s čimer želi reči, da so ne le spol, ampak tudi teorija in
tehnologija, celo kiberprostor le igralci v neskončni, spet in spet
rekonstruirani fizionomiji sveta. Zatorej nikogar in ničesar ne smemo opustiti,
kot nepomembno, hkrati pa je vse treba reartikulirati: zgodovino, svet,
vesolje, tehnologijo in politično, skupaj z agenti, subjekti, objekti, abjekti
in odnosi med prvim, drugim in tretjim svetom.
Paradigma kiborga je odprla široko polje diskurzov kiborga -
od teorije do prakse, od medijev, računalniško posredovane informacijske
tehnologije do kiberpunka (William Gibson je skoval izraz
"kiberprostor"; v svojem kiberpunkovskem romanu Neuromancer iz
leta 1984 je tako opisal poglobljene podatkovne prostore in virtualno realnost)
- in, kar je za nas temeljnega pomena, v teoriji in praksi vzpostavila
kiberfeminizem (ISEA 2004; srečanje v Helsinkih je letos praznovalo dekado kiberfeminizma).
Če feminizem temelji na načinu organizacije družbenega/ih
(in, dodajam, političnega/ih) sveta/ov po spolu, z njim in iz njega, se torej
ne razlikuje le po različnih teorijah (marksistični, liberalni, lezbični,
postmodernistični itn.), ampak tudi po na različnih témah in praksah (kot so
rasa in družbeni prostor, pravice žensk, vloge spolov ali politična vprašanja),
potemtakem je tudi kiberfeminizem ena izmed njegovih vej. Pomembno je, da
fragmentacije feminizma ne gledamo kot neko vrsto nove demokratične drže žensk,
ampak kot umeščeno, problematično, izzvano realnost, ki je ves čas odprta za
nove hegemonske in politične procese interpretacij in zapisov moči.**
Marina Gržinić
* Donna J. Haraway, Simians, Cyborgs and
Women: The Reinvention of Nature (New York: Routledge, 1991, 149-81) /
Opice, kiborgi in ženske, prevod Valerija Vendramin in Tina Potrato,
spremna beseda Marina Gržinić (Ljubljana: ŠOU Koda, 1999, 241-93).
** The Spectralization of Technology: From
Elsewhere to Cyberfeminism and Back. Institutional Models of the Cyberworld /
Spektralizacija tehnologije: od drugod do kiberfeminizma in nazaj: oblike
institucije kibersveta, ur. Marina Gržinić v sodelovanju z Adele
Eisenstein, angleško-slovenska izdaja, Maribor: MKC, 1999.
