Prostornina kože
"Mislila sem, da govorim o splošnem, pa sem se
znašla le pred sabo samo. Hotela sem angažma, pa se je vse vračalo nazaj k
meni, k akciji, obrnjeni k meni. K površini moje kože in temu, kar zamejuje, k
čemur se odpira, temu, kar se preceja skoznjo."
Suzana
Koncut je prevajalka, koreografinja in plesalka. Nenavadna kombinacija
poklicev? Zanjo že ne. Prevajati pomeni investirati v domišljijsko, pomeni
investicijo, ki jo bogati in izpolnjuje. Tako kot Suzana Koncut natančno izbira
dela svetovne književnosti, ki jih prevaja (od Gospe Bovary preko
prevodov sodobne severnoafriške književnosti do Drugega spola Simone de
Beauvoir), tako tudi svojih koreografij ne dela površno.
Njen prvi
trio je bil premierno uprizorjen decembra 1994, Prostornina kože pa je njena tretja predstava. Oziroma,
povedano drugače: Suzana si vzame čas. Njene odločitve so natančne, dognane in
premišljene. Kakor vsak prevod je tudi vsaka koreografija zahtevna, zato vloži
v svoje delo vso energijo, pozornost in koncentracijo. Potopi se v svoj
material, ta pa jo vsrka. Plesati je začela med študijem francoske književnosti.
Ko je ugotovila, da ne sodi v nobeno izmed estetik obstoječih plesnih skupin,
se je odločila, da bo ustvarjala lastne projekte. Projekte, ki jih je vedno
delala v tesnem sodelovanju z umetniki z drugih področij. V svojem prvem (Potohodniki,
1994) in drugem projektu (Kvintet, 1997) je soočila sebe in svoje
soplesalce s fizično navzočnostjo glasbenikov in njihovih instrumentov. Za Prostornino
kože se je povezala z vizualnim umetnikom Davidom Grassijem. Če je prej
preučevala podobe v razmerju do zvoka, se zdi, da zdaj poskuša poiskati zvoke
in besede na površini podobe, kože. "Prostor, v katerega se naseljujem.
A ki nima središča."
"Ali je res površina ali je že
notranjost? Kako globoko sega? Na katero stran se vpisujejo sledi? Je meja ali
najgostejši pas pretočnosti? Mora biti zares vidna, da so zaznavni pomeni, ki
se oblikujejo na njej? Ali sploh še je, če je vidna? Ali komunicira še drugače?
So moje vloge vrezane vanjo ali so zunaj nje, v pogledu, ali pa že pod njo? Je
ona tista, zaradi katere sem razpoznavna? Kako neki se lahko kaže kot figura
vsega, kar se je že naložilo, kako je to lahko še eno? Ko pa vendar pod njo
občutek razsrediščenosti, brezštevilnosti, necelosti – ki je evforičen. In ki
me povezuje z mnogim, drugačnim, še tako drugačnim. Njene potencialnosti pa so
okrog nje, zunaj in znotraj. Na ozadju, na katerega se postavi. V tistem, za
kar je prepustna, česar ne čisti. Do kamor se lahko raztegne. Pred ničemer me
ne more zares ubraniti. Čistosti ni."
Avtorica
zasnove in koreografije: Suzana Koncut; avtor
vizualne podobe: Davide Grassi; asistent koreografije: Gregor Kamnikar; dramaturške smernice: Bojana Kunst; oblikovanje zvoka: Brane Zorman;
kostumografija: Marcela Okretič, produkcija: ŠOU v
Ljubljani; predstava je izvedena s podporo Ministrstva za kulturo
RS.
Avtorica
se zahvaljuje: Forumu Ljubljana, VPK, Mini Teatru
in SLKD Izola.
