Čudovite ruševine

Za pripovedovanje zgodb besede niso nujne. Vsi vemo, da pogled ali
gesta pogosto povesta več, kot bi lahko izrazili z besedami. V tem smislu se
ples podaja onkraj izgovorjene besede. Raziskuje in kultivira besednjak telesa,
njegovih ritmov, oblik in stilov, njegovih prostorskih značilnosti in
napetosti. Koreografija izziva narativno misel z aranžiranjem telesa v prostoru
in času. V plesu je zgodba pisana na telo.
V najnovejši koreografiji se slovenska koreografinja Sinja Ožbolt
sprašuje, zakaj bi govorili ali zakaj bi plesali, če predvidevamo, da je bilo
vse že povedano. Toda v enem same dihu pripomni, da je veliko še skritega in
neizrečenega, in zakaj naj bi bili torej tiho.
Nasprotja in dihotomije so del
pripovednosti “starega sveta”. Dandanes so paradoksi in hibridi edine metafore,
ki lahko zapopadejo nekatere od kompleksnosti sveta, v katerem živimo. Sinjina
zgodba brez besed je raziskovanje in dekonstruiranje nekaterih “tradicionalnih”
dvojic.

Koreografija: Sinja Ožbolt; plesalci: Rosana Hribar, Dominika Kacin, Sabina Potočki, Igor Sviderski, Uršula Teržan; scenografija: Alen Ožbolt; glasba: Mario Marolt, W.A. Mozart; kostumografija: Barbara Stupica; oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak; vodja projekta: Živa Brecelj; produkcija: Plesni Teater Ljubljana; projekt je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS ob pomoči Mesta Ljubljane, Oddelka za kulturo

V sodelovanju s: Plesni Teater Ljubljana