People Like Us & Semiconductor

People Like Us je disperzen, a trden, minoren, a
impozanten avdiovizualen orkester v eni osebi, to je - Vicki Bennett.
Zelo na hitro bi lahko rekli, da PLU, ki "so si" v enajstih letih
digitalnega kolažiranja pridobili status avant ikone, kratko malo komentirajo
kulture in gredo daleč v njihove najekstremnejše pojavne oblike. Projekti PLU
se referirajo na najabsurdnejše med stereotipnimi aspekti iz življenja
raznolikih kultur. Produkt torej rekontekstualizira zvoke in podobe z družbenih
margin. V njem je vse polno gradiva iz obskurnih, zlasti jugovzhodnih angleških
radijskih programov in BBCja 4, žlobudranje in trapavi dialogi, muzika je
naravnana polkasto, precej je kiča in tistega, česar se kultura globoko v sebi
po navadi sramuje. Podobe so - kadar gre, denimo, za Alpe - polne srečnih parov
na sedežnici, gledamo butasta družinska obličja za televizorjem, pridne
delavce, čisto poljedelsko mašinerijo, idilične pokrajine, ljubke tajnice,
predane gospodinje in podobne stereotipne, znane televizijske ikone, ki jih
Vicki Bennett - sicer tudi strastna teoretična in praktična bojevnica za
"copyleft" oziroma "no-copyright" - nakrade po raznih
arhivih in jih z dodatnimi humornimi intervencijami sproti računalniško obdela
v svoje posebno božično drevesce. Tako s sprotno montažo nastaja nadrealni svet
spodletelih razmerij in napačnih komunikacij, v katerem se predstavljene
intervjuvane osebe, zgubljene zvezde in najdeni zvoki ujamejo v prečudovito
zanko referenc in ponavljanj. Ljubezenska pesem - stara strast Vicki Bennett -
jih, recimo, zaziblje v trans enkratnih monotonij. Umetnica sama zase pravi, da
je "dedinja britanske satire, čeprav ta ni toliko vplivala nanjo".
Vsekakor pa je ta nadrealistka in absurdistka, kakor se imenuje sama, zelo
nadarjena za trpek, suh, krut humor, s katerim v zadnjih letih polni svoja
dela. Zmerom bolj je obsedena z glasbenim segmentom svojih performansov -
pridno ga tudi izdaja na CD albumih z bizarnimi naslovi kakor Recyclopaedia
Britannica; We Edit Life; A Fistful of Knuckles; Thermos Explorer; Lowest
Common Dominator; Lassie House; Another Kind of Humor, Another Kind of Murder …
iz katerih izvemo že kar precej o njenem posebnem avdiovizualnem pristopu.
Nedavno je dobila Vicki Bennett dostop do izjemno bogatega filmskega arhiva, ki
ga je leta 1983 osnoval Rick Prelinger v New Yorku in v katerem je več ko
48.000 "efemernih" reklamnih, vzgojnih, industrijskih in amaterskih
filmov. Uradno je ta arhiv v lasti Kongresne knjižnice, neuradno pa …

Semiconductor - Ruth Jarman in Joseph Gerhardt
- tehnično vzeto v poltemi svojih računalnikov počneta prav podobne reči kot People
Like Us, pri čemer pa je svet, ki ga obravnavata, tako zvočno kakor v
podobah povsem drug, Bennettovi v marsičem dopolnilen: virtualna mesta,
digitalni potresi, električni kolapsi, posledice virusnih pandemij (prim. njuno
delo Digital Anthrax) in drugih katastrof, kaos spričo neslutenih
človeških posegov ... Umetnika se ubadata predvsem s človeško zavestjo -
celične entitete se med seboj bojujejo na submolekularni ravni. Luknje, reže,
praznine, ki nastajajo v mentalitetah, iz katerih sta že davno zginila tako
mera kakor stabilnost, se pri Semiconductor ne razodevajo le na vsebinski ravni
- zevajo tudi globoko v mračnih terenih, kjer se srečujejo spontano in
predprogramirano, abstraktno in figurativno, navsezadnje, seveda, tudi vizualno
in avditivno. Naraščajoča paranoja, pri kateri je videti/slišati, kakor da bo
civilizacija implodirala, če že ne celo eksplodirala, za Jarmanovo in Gerhardta
sploh ni nekaj, kar bi zbujalo strah, pač pa jo gre na tihem celo pričakovati.
Londonska priseljenca iz Brightona sta tako v zadnjih letih postala sinonim za
digitalen noise in računalniško anarhijo. Konstruirata namizno, priročno
oziroma nazorno dvoransko okolje za dojemljivost neke večje, odmaknjenejše
podobe, zvok pa jima velikokrat rabi prav za to, da opravi simulacijo poti med
virtualno in realno realnostjo. Njuno delo se razteza od preprostih
življenjskih oblik v akciji do impozantnih arhitektur in nenehno spreminjajočih
se pokrajin. Na zvočni ravni sta Semiconductor kombinatorika digitalnih
podatkov in analognih signalov, kar daje vtis, da sta rokodelca. Nenehno
upoštevata in priznavata možnost naključij in računalniške zmrznitve in sta
polna nasprotij, saj njuna glasba zveni tako šumeče kakor nasilno, minimalno in
maksimalno obenem. "Noise je nezaželena senzorna informacija,"
pravita Ruth Jarman in Joseph Gerhardt, ko za revijo Wire (št. 232, str.
85, junija letos) komentirata svoje žive nastope. "V svetu računalnikov je
vse čisto, zato morajo ljudem, da se počutijo udobno, dodati malo noisa. Ideja
noisa je tako vizualna kakor avditivna. V njej vidimo paralelo čutov: ne gre za
to, da bi se dva čuta združila, pač pa se pojmujeta kot eno. Videti je kakor
kompjuterska anarhija. Računalniki to lahko zgolj simulirajo."
Miha Zadnikar

People Like Us
Zvok, podoba: Vicki Bennett

Semiconductor
Zvok, podoba: Ruth Jarman
Zvok, podoba: Joseph Gerhardt

Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju: Slovenska kinoteka - Kino-uho: neogibno 40a+b
S pomočjo: The British Council