Bonfire Madigan
Glas
Madigan Shive in
svojstven način petja, ki zajema vse od udarnega pankrokerskega
eksperimentiranja z vokalnimi tehnikami do čisto eteričnega petja, precej hitro pritegne poslušalčevo
pozornost. S strunami svojega glavnega inštrumenta – violončela, ki pod veščimi
prsti ‘pizzicato’ brenčijo ali z lokom odzvanjajo v novih razsežnostih –
komponistka, čelistka in pevka Madigan zastavlja in ustvarja posebno vzhičen
zvok, mešanico akustičnega panka, rocka in folka oziroma takoimenovani chamber punk. Njene kompozicije
postrežejo z mehkobo imaginarnih atmosferičnih zvočnih plovb, izmenjaje z
upornimi, subverzivnimi rimami, ali pa nas odpeljejo v (free)džezovske vode.
Vzdušje ob glasbi, ki jo vzplamteva Madigan Bonfire, sega od minimalističnih,
subtilnih, do kompleksnejših zvočnih tekstur ali zgolj pankerskih ritmov.
Madigan,
bolj znana kot Bonfire Madigan, začne
svojo kariero pri šestnajstih, ko osnuje duet Tattle Tale
prve generacije riot grrrl bendov v
Seattlu. Seattlečanka ustanovi lastno založbo Moonpuss, pri kateri leta 1995 izda solistično sedeminčno ploščo Plays with
Herself. Skupaj s kontrabasistom Sherijem Ozekijem in Tomasom
Palermom osnuje v San Franciscu zasedbo, s katero 1998 posname debitantski
singel za legendarno založbo Kill Rock Stars, ki je založila albume prodornih
imen, kot so Erase Errata, Numbers, Stereo Total, Xiu Xiu in Deerhoof. Trio se
razširi v kvintet (zasedba dobi dude, teremin, sintetizator zvoka, klavir in
celo vrsto drugih glasbil ter inštrumente domače izdelave) in leta 2000 – znova
za Kill Rock Stars – podpiše album Saddle the
Bridge. Ohlapno zastavljena postava komornega ansambla Bonfire
Madigan se sčasoma spreminja, Madigan pa redno sodeluje v projektih vsaj ducata
glasbenikov in se v vsakem od njih odlično znajde. Obenem ustvarja
filmsko glasbo in prispeva komade za dokumentarne in igrane filme.
Pred dvema letoma izide introretrospektivna kompilacija
izbranih del z naslovom Madigan I bleed:
a decade of song 2004. Istega leta Bonfire Madigan spremlja turnejo skupine
Laibach po ZDA in se tako znajde v dokumentarcu Saša Podgorška Razdružene države Amerike (2005). James Tracy jo v Civil
Disobedience Handbook: A Brief History and Practical Guide for the Politically
Disenchanted imenuje za “glasnico sprememb v svetu”, njeno glasbo pa
“soundtrack za tisoče revolucij”. Nek blogger je Madigan po njenem nastopu na
Noise Pop Festivalu v San Franciscu poimenoval pankrt Toma Waitsa in Björk. In
ni predaleč usekal. Čeprav ji brez odlašanja lahko pripišemo lastno izvirnost,
domišljijo, glasbeni talent in prepričljivost, s katero je osvojila prenekateri
oder.
Madiganina brezkompromisnost, aktivizem in predanost
glasbi in njenemu sporočilu osvobajajo in zažigajo.
Helena Božič
Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju: Menza pri koritu/AKC Metelkova
mesto
