Castor ali Simone de Beauvoir

Niso le knjige, tudi njeno življenje je
tisto, kar je iz Beauvoirjeve ustvarilo
eno najpomembnejših feminističnih avtoric,
aktivistk in bojevnic za pravice
enakih možnosti. Po študiju matematike
je nadaljevala s študijem filozofije
na Sorboni in kot intelektualka gradila
svojstveno inovativno, kritično
in ostro mišljenje. Zato prav nič ne
čudi, da se je kot ena redkih, ki je
enakopravno stopala v moško-središčni
družbi, spraševala, »zakaj za Sartra
niso nikoli rekli, da je moj spremljevalec
«. Vizualno privlačna, duhovno močna,
ekscentrična, nekonvencionalna in queer
persona je preizkušala življenje, da bi
udejanjila eksistencialistično misel o
(ne-)svobodi in ujetosti posameznika v
meščanski matriki. Življenje je zajemala
z veliko žlico in se na koncu zrušila od
bolezni in pijače.
Svetovno slavo ji je prineslo delo Drugi
spol (1949), feministična biblija, v
kateri je med drugim zapisala: »Ženska
se ne rodi, ženska to postane.« S tem
spoznanjem skozi raziskavo zgodovine in
sodobnega družbenega položaja žensk neposredno
zavrača biološki determinizem in
družbeni konstruktivizem.
Moč Simone de Beauvoir izhaja iz vztrajanja
v dvoumju in razcepljenosti, saj
ženskost zanjo ni niti trdna in enovita
subjektivna pozicija niti neustavljivo
prehajanje v drsenju označevalne verige.
Obenem je z delovanjem v francoskem liberalnem
gibanju vplivala na izboljšanje
vzgojnoizobraževalnega sistema in
položaja žensk z uzakonitvijo pravice do
splava, na enakost plačila med spoloma
ipd. Prebiranje filozofskih analiz, romanov,
avtobiografij in pisem nam odkriva
Castorino bogato teoretsko misel, pa
tudi dejavno življenje zunaj udomačenih
in navadno varnih družinskih kalupov.
Že v študentskih letih so jo začeli
klicati Castor, kar v francoščini pomeni
bober, saj je danes stoletna Simone
delala kot bober – ali drugače: bila je
pridna kot mravlja.