Pridi bliže!
Neenakost, nasilje nad ženskami in pravice žensk niso ženska vprašanja, temveč teme, ki bi jih morali naslavljati vsi.
Ženske na svetovni ravni zaslužimo štiriindvajset odstotkov manj kot moški in sedemsto milijonov manj nas opravlja plačano delo. Kar šeststo milijonov žensk opravlja najbolj nevarna dela v najbolj negotovih, prekarnih delovnih pogojih, obenem pa je veliko več žensk kot moških »zaposlenih polovično«. Ob svoji primarni zaposlitvi ženske opravimo vsaj dvakrat več neplačanega skrbstvenega dela kot moški – ponekod tudi do desetkrat več. Vrednost tega skrbstvenega dela je na svetovni ravni ovrednotena na 10,8 trilijona dolarjev, kar je več kot trikratnik globalne tehnološke industrije.
Delavniki žensk so daljši; raziskave kažejo, da skupek nadur v primerjavi z moško delovno silo obsega štiri dodatna leta dela. Ženske v Sloveniji v povprečju zaslužimo osem odstotkov manj od moških. Zaradi spolne neenakosti so bile tudi pri nas v veliki večini primerov ženske tiste, ki so, ker prejemajo nižji dohodek, med epidemijo ostale doma in čakale na delo ali pa sprejele delo od doma. Od 28,5 milijona zaposlenih v zdravstvu je na svetovni ravni kar 24 milijonov žensk (sestre, babice idr.). Ob tem skrb za obolele, kronično bolne, ovirane ali ostarele vse pogosteje poteka doma. In tudi to delo praviloma prevzamejo ženske in deklice.
Vsaka družbenogospodarska kriza zgolj razkrije in potencira obstoječe družbene neenakosti. Namesto poglobljenega razmisleka o produkcijskih razmerjih ter o prioritetnih, trajnejših in za ohranitev (naravnih in kulturnih) ekosistemov nujnih spremembah v gospodarstvu razmišljamo o tem, kako čim hitreje vrniti (neoliberalno kapitalistično) gospostvo v ustaljene tirnice.
Ta vprašanja so pomembna tudi za kulturo in umetnost.
Pred triindvajsetimi leti je na 3. festivalu Mesto žensk potekala mednarodna konferenca Ženske v umetnosti iz evropske in slovenske perspektive, na kateri so strokovnjakinje, ustvarjalke, političarke in producentke iz tujine in Slovenije predstavile podatke, analize in svoje poglede na položaj žensk v umetnosti v svojih državah ali na svojih posebnih raziskovalnih področjih. Uršula Cetinski, prva in dolgoletna direktorica Mesta žensk, je leto dni kasneje (1998) v festivalskem uvodniku predstavila praktične in še danes aktualne napotke iz študije Ženske v kulturni politiki, ki jo je tistega leta tudi na pobudo Mesta žensk opravil Evropski raziskovalni inštitut za primerjalne kulturne študije (ERICArts).
Položaj žensk v kulturi in umetnosti je pri nas še vedno slabo raziskan. Mesto žensk si zato ponovno in že več let intenzivno prizadeva za prvo tovrstno raziskavo na nacionalni ravni. Veseli nas, da so Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani to idejo podprli. Načrtovano mednarodno konferenco, ki bi s predstavitvijo novejših raziskav iz tujine zagnala tudi dolgo pričakovano slovensko študijo, smo zaradi epidemije in oteženih mednarodnih potovanj žal morale prestaviti.
Epidemija, prihajajoča gospodarska kriza ter temeljno nerazumevanje kulture in umetnosti kot sektorjev, ki morata kritično naslavljati vzvode moči, politične ideologije in t. i. samoumevnosti s postavljanjem vprašanj in razpiranjem drugačnih imaginarijev, so nas postavili tudi pred kompleksno vprašanje, ki presega spol – kako naprej? Lokalna in transnacionalna gibanja, posameznice in posamezniki s povezovanjem, antagonizmi in tudi z izpostavljanjem svoje ranljivosti začenjajo dolgotrajne procese.
V Mestu žensk smo letos na nastalo situacijo in številne skrbi, ki nas pretresajo, prav zato odgovorile z oblikovanjem začasnih prostorov zbliževanja. Na festival smo povabile kuratorke, umetnice, umetniške in aktivistične skupine ter producent(k)e, ki jih morda druži zgolj to, kako delajo in delujejo: izpostavljajo prisotnost kot navzočnost ob nekom ali nečem, ne le kot razpoložljivost za nekoga drugega. Če citiram zapis Bojane Kunst: »Medtem ko smo udejanjali veščine prave skrbi, pa smo tudi radikalno opustili drugo dimenzijo skrbstva, prakso skrbi z, tisto relacionalno prakso, globoko prepleteno s telesi, časom in prostori drugih, skrb, ki poteka skozi materialno in konkretno delovanje in ohranjanje življenja in sobivanja. Skrb z poteka v navzočnosti drugih, z asimetrijo dotika, čutil in vonjev, je občutljiva na neenakost, to je skrb v odnosu s telesi, živalmi, rastlinami, stvarmi, skrb z umazanimi rokami in izčrpanimi telesi (…).«
K zbliževanju smo povabile dijakinje in študente, pedagoške delavke in mentorje, upokojenke in mimoidoče, tiste, ki tukaj živijo, a prihajajo od drugod, tiste, ki so zaznamovale naš prostor v preteklosti, in tiste, ki nas opominjajo, da so izgradnja skupnosti, udejanjanje izkustvenih procesov in prepletanje življenja z umetnostjo ključni za upor proti patriarhalni logiki, ki še vedno določa pogoje našega obstoja in bivanja v tem svetu. Zato: Pridi bliže!
Festivalski program, ki se bo med 22. septembrom in 12. oktobrom odvijal na spletu, ljubljanskih ulicah, plakatnih mestih TAM-TAM ter v Kinoteki, Kinodvoru, Stari mestni elektrarni, Pionirskem domu, Galeriji Škuc, Galeriji Kapelica, Laboratoriju Rampa, Cankarjevem domu in še kje, če nas epidemija ne ustavi, si lahko ogledate na vstavi nov spletni naslov.
Teja Reba,
umetniška vodja društva in festivala Mesto žensk
Novi feminizmi in boj z neumnostjo
Feminizem in filozofijo povezuje spopad s samoumevnim in vsem prejetim, za kar je potrebna velika, kar največja mera teoretskega poguma. Staro geslo Osebno je politično je spet aktualno in spet pomeni, da moramo prav vse postaviti pod vprašaj. Včasih so se filozofi borili s sofisti, ki so bili v antiki njihovi glavni sovražniki. Potem so se borili z napakami v mišljenju, z iluzijami in ideologijami, da bi se naposled dokopali do neke skrajne točke – do boja z neumnostjo v dobi poznega kapitalizma. Glavni simptom občečloveške neumnosti pa seveda ne more biti nihče drug kot Ženska. Beauvoir jo je definirala kot drugi spol, pred njo pa je že Marx povedal, da se v odnosu do ženske kaže vsa beda človeštva in neskončno ponižanje, v katerem eksistira človek za samega sebe.
Patriarhije ni mogoče iztrebiti. Lahko pa se ji – moramo se ji upirati in jo zasmehovati. Zato se v Mestu žensk že četrt stoletja borimo. Borimo se s »prejetimi idejami« o feminizmu, ki ga uradna znanost lepi na kastrate in evnuhe (v našem Slovarju slovenskega knjižnega jezika), borimo se z zbadanjem o nespametnem šofiranju v visokih petah (v naših vsakdanjih praksah). Borimo se z vztrajnim šikaniranjem tako ženskih voznic kakor tudi univerzitetnih profesoric. Borimo se z odsotnostjo žensk v umetnosti, znanosti in filozofiji – pa tudi z njihovo prekomerno prisotnostjo »na cesti«. La lotta continua!
Vzemimo krmilo zgodovine v roke – vsi na cesto! Vse na cesto!
Dr. Eva D. Bahovec,
častna predsednica društva Mesto žensk