V delu Feministični antifašizem: protijavnosti skupnega (Feminist Antifascism: Counterpublics of the Common) Ewa Majewska leta 2021 predstavi termin šibek upor, ki stoji nasproti herojski pripovedi revolucionarnih bojev, s katerim je zadnjih tristo let zapolnjen naš progresivni imaginarij. Avtorica prekine dogmatični pridih zastarelega načrta, ki so ga formulirali namišljeni akterji zgodovinskih sprememb – telesno sposobni, (večinoma) beli cis moški. Majewska izhaja iz »črnih protestov« na Poljskem in med- narodnih stavk za 8. marec ter neherojske strategije opiše kot tiste, ki so »aktivirale večji del družbe, vključno z uličnimi protesti, akcijami na družbenih omrežjih, umetniškimi deli, stavkami, zavračanji gospodinjskih opravil, umetniškimi akcijami, raziskava- mi na področju prava in zakonskimi predlogi«1, ki so te proteste izpostavili in omogočili množično globalno participacijo.

Podobno trdita Erica Chenoweth in Maria J. Stephan, avtorici široko priznanega dela Zakaj civilni upor deluje: strateška logika nenasilnega konflikta (Why Civil Resistance Works: The Strategic Logic of Nonviolent Conflict), ki množično participacijo razumeta kot odločilno prednost za uspeh političnih gibanj. Avtorici na podlagi empiričnih podatkov, ki sta jih zbirali na globalni ravni in zajemajo celotno 20. stoletje, v delu trdita, da nenasilna gibanja omogočajo širšo participacijo družbenih slojev in vključujejo bolj raznolike udeleženke_ce kot nasilna gibanja telesno zmožnih, večinoma belih cis moških. Tovrstna gibanja zato tudi dopuščajo bolj raznolike strategije upora.

Kar je bilo v tej raziskavi nakazano, torej da množična podpora med drugim pomeni tudi raznolikost sodelujočih spolov, je pozneje Chenoweth s svojo raziskovalno skupino preverila tako, da je v nabor podatkov vključila spremenljivke družbenega spola (podatki so zbrani na globalni ravni in obsegajo obdobje od leta 1945).2 Nekatere najbolj zaskrbljujoče ugotovitve teh novih podatkov so, da imajo neuspešna gibanja (naj bodo to nasilni ali nenasilni boji) z močnim poudarkom na spolni enakosti in znatno udeležbo žensk za posledico zmanjšanje kazalnikov za enakost spolov.3 Zdi se, da zahteve po enakosti spodbudijo konservativni, patriarhalni odziv, zato je še toliko bolj ključno, da progresivni, fe- ministični in množični upori za enakost spolov uspejo.

Če se vrnemo k šibkemu uporu, Majewska v Feminističnem anti- fašizmu naredi grenek uvod v gibanje Solidarnost (Solidarność) iz leta 1980 in nas spomni na njegove začetke. Ti izhajajo iz solidar- nostne podpore z Ano Valentinovič, žerjavistko iz ladjedelnice v Gdansku, ki je bila odpuščena zaradi protestiranja proti višanju cen živil. To gibanje, v katerem so sodelovale mnoge izjemne ženske bi se po kazalnikih enakosti spola Erice Chenoweth izkazalo za izjemo. Gibanje Solidarnost, ki bi sicer lahko bilo razumljeno kot uspešno zgodovinsko gibanje z visoko žensko udeležbo, Poljski ni prineslo dolgotrajne enakosti spolov, nasprotno – trenutne vodje Solidanosti podpirajo najbolj regresivne odločitve poljske vlade, kot je na primer ukinjanje reproduktivnih pravic. (Simbolni) izbris žensk je šel tako daleč, da so vodje nasprotovali uporabi napisa Solidar- nost tako na nedavnih feminističnih protestih4 kot tudi v umetniških projektih, kot je na primer delo Nevidne ženske solidarnosti (Invisible Women of Solidarity) umetnice Sanje Iveković. Ta je ustvarila delo, v katerem predstavi resnične ženske, ki so navdihnile gibanje Solidanost ali paso ga soorganizirale oziroma v njem sodelovale. Umetnica je v svojem projektu abstraktno moško figuro, ki je umeščena za napis Solidarnost, zamenjala za žensko podobo.5

Krčenje reproduktivnih pravic, vse slabša dostopnost socialnih transferjev in nižji ekonomski standard splošne populacije v postso- cialističnem kontekstu gredo z roko v roki s simbolnim izbrisom žensk, ki so se v času socializma borile za družbeno enakost in enakost spolov. Boji, ki so jih sprožile in vodile ženske ter v njih aktivno sodelovale (od antifašističnih bojev med drugo svetovno vojno, prek bojevnic v antikolonialističnih uporih, vse do današnjih bojev ljudi na poti, žensk in LGBTIQ+ skupnosti v javnem prostoru), morajo biti zabeleženi in ponovljeni za zgodovino. Ženske so in bodo ustvarjale svojo lastno usodo s številnimi dejanji zavrnitve, kljubo- vanji in drugimi oblikami šibkega ali civilnega upora, kar izpostavlja- jo tudi dela razstavnega programa Arheologija upora: Popravek za prihodnost 29. izvedbe festivala Mesto žensk.

Marika Cifor in Stacy Wood v članku Kritični feminizem v arhivih (Critical Feminism in the Archives) pišeta o pomembnosti arhivov za družbena gibanja, saj z njimi opozarjamo na prezrte osebe, koncepte in pripovedi. Feministična umetnost sodeluje s femi- nističnimi politikami in sodobne umetnice so z raziskovalnimi in dokumentarnimi praksami opravile veliko arhivskega dela v širšem pomenu besede (z doprinosom k historizaciji in ne zgolj z dodajanjem novega gradiva obstoječemu ali z ustvarja- njem novih javnih in privatnih arhivov). Razstava v Galeriji Škuc prinaša dela Katie Kameli, Mónice de Mirande, Barbare Blasin in Hristine Ivanoske, v Malo galerijo Banke Slovenije pa delo Zuzanne Hertzberg. Razstavljajoče umetnice raziskujejo in javnost opozarjajo na zgodovinske ženske, gibanja in časopise. Dela Alicie Grullón in kolektiva SIDE ter sprehod razširjene resnič- nosti Amande Gutiérrez pa so nastali v okviru razvitih strategij, s katerimi umetnice intervenirajo v sodobnost. Kate Eichhorn v delu Arhivski obrat v feminizmu (The Archival Turn in Feminism) trdi, da gre pri »sodobnem feminizmu za okrepitev zapuščine mlajše generacije in spoštovanje starejše, kot tudi za zamišljanje in delovanje, da bi si v sodobnosti in za prihodnost zgradile nove možne svetove«.6 Retrospektivni pogled z načrtom za prihodnost je skupen in odmeva v celotni seriji dogodkov, ki so del razstavne- ga programa Arheologija upora: Popravek za prihodnost.

Iva Kovač

1. Majewska, Ewa. 2021. Feminist Antifascism: Counterpublics of the Common. London, Verso Books. Str. 9.

2. 2  Uvodna predstavitev ugotovitev te raziskave v teku je dostopna v Rebel XX: Women on the Frontlines of Revolution, ki je nastala v soavtorstvu z Zoe Marks, zgoščeno poročilo in javni govor Erice Chenoweth pa sta dostopna na povezavah https://oneearthfuture.org/sites/default/files/documents/pu- blications/Womens_Participation_Nonviolent_Campaigns_Digital_0.pdf in https://www.youtube.com/watch?v=rcIbOFEj2qQ.

3. 3  Po drugi strani uspešna gibanja z visoko in odločilno udeležbo žensk v uporu ter vidno pozitivno osredotočenostjo na spolno enakost po končanem konfliktu povečajo enakost spolov v družbi.

4. Več o tem si lahko preberete na: https://jacobin.com/2018/03/poland- -black-protests-womens-strike-abortion-pis.

5. 5 Podobno je umetnica Sanja Iveković na 12. izvedbi festivala Mesto žensk leta 2006 ustvarila javni projekt Pozor: Ženske pri delu. S svojo umetniško strategijo je kritizirala ideogram moškega, razumljenega kot univerzalni znak, ki zajema vse ljudi. V javni projekt je vključila ulični znak, ki opozarja na delo na cesti, ter podobo človeka v hlačah (asociacija na moškega) na znaku zamenjala s podobo človeka v krilu, kar asociiramo z žensko.

6. 6 Eichhorn, Kate. 2013. The Archival Turn in Feminism. Philadelphia: Temple University Press. Str. 9.