Vera Kozmik

… v 1.500 znakih, skupaj z bibliografijo…  Mission impossible. Punce, stara sem 56 let, ne morem spraviti svojega življenja v 1.500 znakov. Tudi če bi to hotela. Pa nočem. Preveč je stvari, ki sem jih že doživela, mislila, hotela, napisala, naredila in uredila. Tudi sodelovala – pri nastanku Mesta žensk, na primer.

Kako sem se znašla v Mestu žensk, niti ne vem, najbrž niti ni pomembno. Mislim, da se je bolj Mesto žensk znašlo pri meni kot jaz v njem. Lagala bi, če bi rekla, da sem (smo) ga načrtovala. Ker enostavno ni res! Bilo je obdobje, ko je bilo marsikaj mogoče, še vedno smo živele v tistem »danes so dovoljene sanje«. Mogoče je bilo vse in nič hkrati. Pri Mestu žensk je bilo vse to, da smo želele biti in sporočati, nič pa, da nihče ni natančno vedel, kaj te ženske spet in sploh hočejo. Festival! Ja, naredite ga! In smo ga! Z veliko hektike, malo denarja in veliko neverjetne energije, ki jo je oddajala Uršula Cetinski. V tistem času sem bila direktorica Urada za žensko politiko in moja edina zasluga za Mesto žensk je bila to, da sem zaupala v Uršulino energijo!

Ko danes pogledam na tisti čas pred dvajsetimi leti, še vedno mislim, da je bilo največ, kar sem takrat lahko naredila to, da sem drugim dovolila živeti sanje. In na to sem danes ponosna in iskreno upam, da je tudi med današnjimi političarkami in politiki kdo, ki bo mladim, polnim idej in zanosa, dovolil živeti njihove sanje!

Življenjepis? Ne, samo pogled na tisti čas z današnje perspektive. Življenje pa teče dalje, in prav je tako!