O skrbi

 Premislek o 4. panelu na ekofeministični konferenci Povezovalne črte: mednarodni konferenci o ekologiji, feminizmu in skrbi: O skrbi

V okviru TRACTS COST Akcije in društva Mesto žensk smo na mednarodni konferenci združile* diskurze o enakosti spolov in skrbi v vse slabših pogojih poznega antropocena s povezovanjem umetnic in raziskovalk, ki se poglabljajo v probleme podnebne krize in družbene pravičnosti s feministične, presečne, kvirovske in dekolonialne perspektive, s poudarkom na skrbi kot osrednji paradigmi za ponovno opredelitev naših medosebnih odnosov in odnosa do okolja.

V četrtem od petih delov Refleksij smo v predstavitvah Isabel Carvalho, Magdalene Buchczyk, Jasmine Husanović in Sascie Bailer raziskovale različne perspektive o konceptih skrbi v povezavi s feminizmom, ekologijo, socialno pravičnostjo ter področjem umetniških in kuratorskih praks.

Splošno znano je, da je od pandemije dalje pisanje o skrbi doživelo svoj razcvet. Skrb, kot ena osrednjih referenčnih točk v feministični kritiki, je sicer bila glavna tema feminističnega pisanja že dolgo pred (pre)obratom k skrbi. Ta kratka uvodna predstavitev panela O skrbi je namenjena hitremu pregledu nekaterih nedavnih pomembnih del, ki povezujejo feminizem in skrb.

V nedavno izdani knjigi Kriza skrbi: Kaj jo je povzročilo in kako jo lahko končamo? (The Care Crisis: What Caused It and How Can We End It?) Emma Dowling obravnava zapleteno vprašanje skrbi zaradi propadajočih socialnih in zdravstvenih storitev v Veliki Britaniji. Ponuja možno definicijo skrbi kot podpornih dejavnosti ter fizične in čustvene sposobnosti, ki so potrebne za omogočanje in vzdrževanje družbe. Dowling jasno pove, da je skrb veliko več kot le posamezni občutki in vedènja, ki jih podpira zasebna odgovornost za skrb, ter se distancira od neoliberalne privatizacije in finančnega izkoriščanja skrbi1 v obliki luksuznih prostorov ter promocije samooskrbe zgolj za tiste, ki si to lahko privoščijo. Svojo knjigo osredotoča na strukturne državne podporne sisteme. Medtem ko analizira bistveno potrebo po takšnih skrbstvenih državnih ustanovah, jasno pove, da tiste ustanove, ki še vedno delujejo, še zdaleč niso osvobojene spolnega in rasnega izkoriščanja neplačanega ali premalo plačanega dela. Knjigo zaključi pred izbruhom krize skrbi med pandemijo, v uvodu pa predstavi strukturne predpogoje razpadajočega javnega socialnega in zdravstvenega sistema v Veliki Britaniji, ki so do takšne krize pripeljali. Tudi Slovenija in druge postsocialistične države Jugovzhodne Evrope doživljajo posledice razkroja socialne države, čeprav imajo manj izkušenj s finančnim izkoriščanjem zdravstva in socialne skrbi.

V svoji knjigi Dowling vabi v dialog s feminističnimi avtoricami, ki so v zadnjih desetletjih dajale prednost skrbi. Ena izmed ključnih avtoric o feministični etiki skrbi, Joan Tronto, v svojem besedilu Koga briga? (Who Cares? How to Reshape a Democratic Politics) objavljenem leta 2015 poudarja, da je skrb vedno relacijska in da večina izmed nas v življenju vstopa v različne vloge, kot skrbnice in kot prejemnice skrbi, ter nas spominja na solidarnostno razumevanje skrbi, ki je bilo v različnih obdobjih sredi 20. stoletja v mnogih državah institucionalizirano v obliki socialnih državnih določb. Nadalje trdi, da skrb ne bi smela biti razumljena kot sredstvo za dosego cilja, in da bi se politika, zlasti v demokratičnih družbah, morala ukvarjati z organiziranjem skrbi in socialne reprodukcije, saj sta nujna predpogoja za ohranjanje družbe.

Nancy Fraser, učenka marksističnih feministk iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so se osredotočale na kritiko dela (iz) ljubezn in skrb razumele kot del patriarhalnega izkoriščanja, v svojem besedilu Kriza skrbi? O družbeno-reproduktivnih protislovjih sodobnega kapitalizma (Crisis of Care? On the Social-Reproductive Contradictions of Contemporary Capitalism) 2 obravnava različne vloge, ki jih je skrb imela v razvoju kapitalizma v zadnjih 200 letih. Fraser razlikuje tri faze kapitalizma, povezane s specifičnimi odnosi do skrbi, in proučuje, kako so osvobodilni projekti, kot so feministična ali ekološka gibanja, nehote prispevali k razpadu nekaterih socialnih struktur, ključnih za zagotavljanje skrbi. V analizi ugotavlja, da neoliberalni obrat in finančni kapitalizem umikata socialne storitve, uvedene v keynesijanski dobi (ki so dajale prednost beli jedrni družini in v ameriškem kontekstu družinski plači, hkrati pa ignorirale tiste, ki se niso ujemali s to paradigmo). Njene faze razvoja se osredotočajo na razvoj finančno izkoriščevalskega kapitalizma na Zahodu, pri čemer poudarja, da je varnost, ki temelji na binarni spolni delitvi vlog znotraj jedrne družine, in ki jo je socialna država zagotovila zgolj nekaterim, temeljila na izkoriščanju in izključevanju novodekoloniziranega sveta ter rasializiranih in spolno nenormativnih skupnosti na Zahodu. Čeprav socialistična (jugoslovanska) država žensk ni diskriminirala tako, da bi jih odrinila od plačanega dela, in kljub dejstvu, da so številne socialne določbe podedovane iz socialističnega sistema vsaj v Sloveniji preživele, lahko v dobi finančno izkoriščevalskega kapitalizma najdemo veliko podobnosti s paradigmo, ki jo Fraser opisuje kot sodobni odnos med tem kapitalizmom in skrbjo.

Danes pomanjkanje časa ustvarja nov globalni red, v katerem so ženske množično vključene v aktivno delovno silo, medtem ko se socialna država umika. Mnoge, da bi preživele, delajo več služb, da druge, ki imajo bolje plačana delovna mesta, pa delajo nadure. Medtem ko reven in srednji razred skrb pogosto opuščajo, jo tisti, ki jim gre bolje, prepuščajo manj privilegiranim. Fraser se osredotoča na izgubo, ki jo doživljajo vse plasti družbe, osrednja točka knjige Françoise Vergès Dekolonialni feminizem (Decolonial Feminism) pa je rasni (sama dodajam tudi razredni) razkorak, ki emancipirane ženske v globalnem severu postavlja na izkoriščevalsko stran svojih sester v globalnem jugu ali kot slabo plačane diaspore v globalnem severu, pri čemer poudarja, da bi moral biti feminizem gibanje za (spolno) enakost vseh. Po besedah Nancy Fraser:

» Severne feministke pogosto svoj osrednji fokus razumejo kot "uravnoteženje med družino in delom." Toda boji za socialno reprodukcijo obsegajo veliko več – vključno z lokalnimi skupnostnimi gibanji za stanovanja, zdravstveno oskrbo, prehransko varnost in brezpogojni temeljni dohodek; boji za pravice migrantk, delavk v gospodinjstvu in javnih uslužbenk; kampanjami za sindikalizacijo tistih, ki opravljajo socialno delo v profitnih domovih za ostarele, bolnišnicah in centrih za varstvo otrok; boji za javne storitve, kot so dnevno varstvo in skrb za starejše, za krajši delovnik ter za dobro plačane porodniške in starševske dopuste. Vse to skupaj predstavlja zahtevo po obsežni reorganizaciji razmerja med produkcijo in reprodukcijo: po družbenih ureditvah, ki bi ljudem vseh razredov, spolov, spolnih usmerjenosti in barv omogočale združevanje dejavnosti socialne reprodukcije z varnim, zanimivim in dobro plačanim delom.« (30)

Vse to nas vabi k premisleku o skrb v skladu s feminističnimi smernicami v prizadevanju za emancipacijo in varnost sredi številnih kriz, s katerimi se danes soočamo.

V prvi predstavitvi na panelu O skrbi je umetnica Isabel Carvalho predstavila Leonorana Magazine, izdaje revije, ki jo kot umetnica, urednica in založnica ustvarja od leta 2017 in je do sedaj izšla že v osmih številkah. V svoji predstavitvi se je osredotočila na sedmo številko revije z naslovom We Care a Lot, ki je bila zasnovana na povabilo muzeja MAAT iz Lizbone, in ki jo je spodbudila tudi njena osebna izkušnja skrbnice za enega izmed družinskih članov. Ta številka je zamišljena kot serija intervjujev, ki jih je navdihnilo aktivistično delo na področju fiziatrije, pri čemer skrb obravnava kot pozitivno soodvisnost in ne kot individualistično samooskrbo.

Antropologinja Magdalena Buchczyk je predstavila svoje raziskave povezane z Muzejem evropskih kultur v Berlinu. Na podlagi vsakdanjih predmetov iz muzejske zbirke, posebej košev, izdelanih na Sardiniji, je Buchczyk obiskala kraj njihovega izvora, sardinske soline, kjer lokalna skupnost ročnih obrtnikov in obrtnic ohranja krhek ekosistem, ki preprečuje erozijo obale. Buchczyk nas uvaja v to, kako tamkajšnje skupnosti skrbijo za okolje, ki omogoča njihov obstoj.

Akademičarka in aktivistka Jasmina Husanović nas je seznanila z okoljevarstvenim aktivizmom v Bosni in Hercegovini, posebej z organizacijo Ekofem BiH. V povojnem kontekstu, ki ga opisuje kot žrtveno območje, kjer je zaradi sistemskega nasilja etnično-kapitalistične tranzicije omogočeno obsežno izkoriščanje naravnih virov, je skrb za okolje prepuščena skupinam manj privilegiranih, večinoma ženskam. Ekofem BiH, ustanovljen leta 2022 (po dveh letih spletnih delavnic), temelji na načelih materialističnega ekofeminizma in kritične pedagogike.

Kuratorka in raziskovalka Sascia Bailer se je v prispevku vrnila na področje umetnosti. Avtorica omenja umetniško polje kot rodovitno zemljo za izkoriščanje (razumljene kot paradigme dela iz ljubezni, ki sta ga med drugim raziskovali Kathi Weeks ali Bojana Kunst), ki se prepleta s spolom/skrbjo in tako postane prostor največje neenakosti. V svoji predstavitvi se je Sascia Bailer na kuratorski način osredotočala na skrb za skrbnice ter na razvoj infrastruktur, ki bi odgovornim za skrb omogočale sodelovanje na umetniškem področju.

1. občutek skrbi za nekoga, dejanje skrbi za nekoga, ali celo skrb za stanje sveta

2. Besedilo Nancy Fraser je eno izmed več esejev, objavljenih v zborniku Social Reproduction Theory: Remapping Class, Recentering Oppression, ki ga je uredila Tithi Bhattacharya. Zbornik združuje več sodobnih marksističnih feminističnih mislecev in zagovornikov teorije socialne reprodukcije.

LITERATURA:

Dowling, Emma. The Care Crisis: What Caused It and How Can We End It? London: Verso, 2021.

Social Reproduction Theory: Remapping Class, Recentering Oppression; Ur. Tithi Bhattacharya. UK: Pluto Press, 2017.

Tronto, Joan, C. Who Cares? How to Reshape a Democratic Politics. New York: Cornell University Press, 2015.

Vergès, Françoise. Decolonial Feminism. UK: Pluto Press, 2021