Obisk Kraterja
Premislek o 5. delu Povezovalnih črt: mednarodni konferenci o ekologiji, feminizmu in skrbi; Obisk Kraterja
V okviru TRACTS COST Akcije in društva Mesto žensk smo na mednarodni konferenci združile* diskurze o enakosti spolov in skrbi v vse slabših pogojih poznega antropocena. Zadnji od petih delov Refleksij začenjamo s premišljevanjem o tem, kako sta si med seboj povezana ekologija in kvir teorija ter praksa. Pri tem se nanašamo na performans umetnice_ka Grahama_a Bell_a Tornado_a, ki je v okviru ekofeministične konference ustvaril_a performans z naslovom Ljubljana. P.I.NQ. Slavnostno odprtje parka (Ljubljana. P.I.NQ. Park Opening Ceremony). Zadnji del smo zaključile z meditacijo z naslovom Veliko nas je in po svetu se premikamo z rastjo rizomov (There are Many of Us and We Move in the World by Growing Rhizomes) umetnice Liliane Zeic.
Če smo v drugem delu Refleksij kritično pogledale na diskurz, ki povezuje žensko z naravo, je argument proti LGBTIQ+ manjšinam po navadi povezan s tem, da njihova spolna usmerjenost ali identiteta nista naravni oziroma sta protinaravna, ta nenaravnost pa mnogokrat izhaja iz argumenta reprodukcije. O tem piše tudi v Valenciji delujoč_a umetnik_ca Graham Bell Tornado v delu Ecogender X, kjer omenja, da so spolno nekonformne manjšine velikokrat prevzele oznake, ki jim je pripisala heteronormativna družba in jih spremenile v boj proti njej tako, da so se »identificirale s podobo dekadentnosti in nenaravnosti«. Kot piše Bell Tornado, so urbana mesta zgodovinsko ponujala več anonimnosti pri osebnem izražanju, zato so mnoge LGBTIQ+ skupnosti migrirale v urbana okolja, se z njimi povezale in tako izgubile vez z naravo. (Tornado, 17). Umetnik_ ca je s svojim performansov želel_a povrniti povezavo med človeškimi kvir osebami in več kot človeškim svetom, za katerega, če nanj ne zremo s heteronormativne prizme, prav tako ugotovimo, da je kvir, navsezadnje se »homoseksualna vedenja pojavljajo v več kot 450 različnih živalskih vrstah po svetu« (Bruce Bagemihl, Biologucal Exuberance: Animal Homosexuality and Natural Diversity, po Bell Tornaro 19). Dualizmom, ki smo ga opisovale v drugih Refleksijah (narava/človek, iracionalno/racionalno), torej dodajamo dualizem heteroseksualnost/kvir, torej tenzijo med prislino heteroseksualnostjo in vsemi ostalimi krivimi potmi, ki se z njo ne skladajo. Kvir ekofeministična prespektiva zagovarja tezo, da je ta dualizem postal del vladajoče identitete, »razgradnja tega dualizma pa je bistveni projekt ekofeminizma« (Greta Gaard, 119)
Graham Bell Tornado s svojo umetniško prakso, s katero ustvarja mrežo naravnih rezervatov, ki s slovesnostjo oziroma slavnostnim obredom dobijo oznako P.I.N.Q. (Post Industrial Natural Queer), skuša obuditi in opozoriti na zapuščene, marginalizirane prostore, ki jih je družba izločila iz svojega vsakdanjika, jih dala na stran, na njih pozabila ali izključila iz uradnih zgodovin, pripovedi in zgodb. Ti prostori skupaj s človeškimi in nečloveškimi prebivalci_kami za umetnika_co ustvarjajo zatočišče za vse zavržene, slavnostni obred, ki ta območja umetniško poveže, pa jim vrne vidnost, pomembnost in zapiše njihovo vzporedno zgodbo. Krater, umetniški laboratorij na območju gradbene jame pri Bežigrajskem dvoru, ima prav tako status zapuščenega, pozabljenega kraja. Zapuščeno gradbišče je namreč leta 2020 zaživelo in postalo dostopno za javnost, v njem pa tam delujoča skupnost ohranja urbane pionirske rastlinske vrste, izvaja raznorazne delavnice, kot so papirna in lesna, ter prireja umetniške dogodke. S tem ko smo skupaj z Graham Bell Tornado sledili ritualu obujanja pozabljenih več kot človeških vrst, je Krater dobil status prvega P.I.N.Q. parka, ki obstaja izven Španije.
Kako je druženje na Kraterju potekalo in kako mu je sledila meditacija Liliane Zeic v prostorih MSUM-ja, si lahko ogledate na spodnjem posnetku.
Gaarrd, Greta. »Toward a Queer Ecofeminism«. V: Hypatia. Zv. 12. št.1. (Zima, 1997), str. 114-137.
Tornado, Graham Bell. Eco_genderX Xativa, House of Bent. Španija, 2019.
