Skupnostne umetniške prakse na mestu žensk
Participativne umetniške prakse, težnja po preseganju enosmernega razmerja med gledalko* in umetnico ter želja, da bi se umetnost vpela v vsakdanjik ljudi, imajo svojo zgodovino. Zametke teh idej lahko najdemo že v zgodovinskih avantgardah pred drugo svetovno vojno (futurizem, dadaizem), v spremenjenem kontekstu pa so se vse pogosteje pojavljale v 60. letih 20. stoletja z vznikom performansa. Vendar so tako performativna umetnost, situacionistične prakse kot zgodovinske avantgarde občinstvo kljub vključevanju še vedno mediirale, ga usmerjale in mu postavljale pogoje, znotraj katerih je lahko omejeno sodelovalo, in tako predstavljajo zgolj en vidik tega, kar kasneje imenujemo participativna umetnost. Umetnost se je v 90. letih prejšnjega stoletja zaradi razmaha kapitalizma, ki je socialne transferje vse bolj potiskal v kontekst tržne ekonomije, začela zanimati za spajanje z družbeno realnostjo in skušala z ustvarjalnostjo reševati socialne probleme v raznoraznih mestnih soseskah, marginaliziranih predelih mestnih četrti in tudi znotraj institucij. Vse pogostejše povezovanje vsakdanjika z umetnostjo lahko vidimo na primerih, kjer se umetnost znajde v družbeni vlogi, kar prepoznavajo tudi mnoge politike in v njej vidijo vlogo socialnega transferja v državi.
Konec 90. let je v ospredje vse bolj prihajal izraz projekt, ki je zamenjal besedno zvezo umetniško delo, umetnice so svojo vlogo videle predvsem v služenju družbi oziroma skupnosti, v večji povezavi z okolico. V umetnosti se vse bolj pojavlja praksa ustvarjanja z naturščiki, nastajajo projekti, kjer v ospredju ni več individuum, temveč skupnost in njen socioekonomski položaj ter rasa, razred, starost in/ali spol. Kasneje v ospredje pridejo tudi pedagoški umetniški projekti, vse več umetnic je pedagoginj, kar na filozofsko-teoretski ravni obravnavata tudi Jacques Rancière in Paulo Freire. Umetnost namreč ponuja obravnavo suhoparnih tem, ki ustvarjajo šolski sistem, na drugačen, zanimivejši način, več časa posveča diskriminiranim delom prebivalstva, hkrati pa spodbuja tudi kritično mišljenje in večjo enakost med učenkami in učenci. Vse te plasti, v katerih se umetnost lahko razrašča z družbo in jo deloma tudi spreminja, smo prepoznale tudi v Mestu žensk, kjer že vrsto let spodbujamo skupnostne umetniške prakse.
V razvoju participativne umetnosti v zadnjih 50 letih najdemo nekaj pomembnih značilnosti, kot so: odprava sekundarnega občinstva, kjer je vsak človek lahko tudi umetnica oziroma umetnik, večvrednost procesa od same končne stvaritve, postavljanje estetike pod vprašaj, saj naj bi ta prekrivala neenakosti in problematična razmerja moči, kolektivno avtorstvo in podobno. Umetnosti ni več dovolj, da zgolj kaže na družbeno stanje, temveč ga želi spreminjati. Community Building Lab, ki ga je Mesto žensk organiziralo na Majskem ciklu in je bil zasnovan v okviru projekta Performing Gender, je ta zgodovinski kontekst, ki ga s seboj prinaša oznaka participativna umetnost oziroma umetnost skupnosti, želel nasloviti. Navsezadnje produkcijsko podpiramo in aktivno sodelujemo prav pri skupnostnih oziroma participativnih oblikah umetniškega ustvarjanja. Problemi, ki jih pri tem zaznavamo, so: participativna umetnost nase prevzame vlogo socialnega transferja, namesto da bi bila ta odgovornost državno-institucionalna; umetnice na tem področju hkrati priskrbijo uporaben model prekarnega dela; tovrstni umetniški projekti velikokrat niso trajnostni in po koncu projektnega financiranja ljudi ne vključujejo več. Problematična so lahko tudi razmerja moči med soustvarjalci in iniciatorji projekta, hkrati pa se tovrstni projekti velikokrat začenjajo od zgoraj navzdol, torej se ne izraščajo neposredno iz socialno marginaliziranega družbenega tkiva, temveč na predpostavkah projekta, ki ga izvaja nevladni sektor. Na mednarodni izmenjavi izkušenj o skupnostnih umetniških praksah (Community Building Lab) smo želele nagovoriti vse naštete pereče probleme in najti tudi tiste, na katere morda nismo pomislile. Istočasno pa se je izkazalo, da je bila izmenjava izkušenj tudi dobra priložnost za druženje ljudi iz različnih gledališko-performativnih skupin, ki ustvarjajo pod okriljem Mesta žensk.
V sredo, 24. maja, smo v ta namen v dvorani Internacionala v Španskih borcih postavile tri mize, vsaka je bila namenjena enemu vidiku, ki smo ga želele prediskutirati s povabljenimi umetnicami in soustvarjalkami. To so bile selma banich, Aber Al Gendy in Slavica Đuričić iz projekta Politika dotika (BePart), Samar Zughool, Behnaz Aliesfahanipour, Sammar Al Kerawe in Safa Saad iz projekta Dekodiranje odpornosti (BePart), Sara Šabec, umetnica pri projektu Vse je v redu (BePart), Vesna Škreblin, Majda Lekše, Romana Humar iz projekta Nihče več ne žvižga (Performing Gender) ter Samar Zughool in Sammar Al Kerawe kot del projekta Ženske o ženskah. Posameznice so glede na svoje izkušnje dela pri projektih razpravljale o definiciji skupnosti, plačnem razmerju, pričakovanjih in razočaranjih, razmerjih moči znotraj projektov, vlogi procesa in končnega izdelka, odgovornosti društva oziroma organizatorja ter sporih znotraj skupin.
Udeleženke so med delavnicami kot dobre lastnosti tovrstnih praks izpostavile izmenjavo izkušenj, kar je v ospredje prišlo prav zaradi različnih kulturnih kontekstov in medgeneracijske raznolikosti. Vse so izpostavile zaupanje mentoricam oziroma umetnicam, ki so jih vodile čez proces, hkrati so dobile občutek, da je njihov način dela horizontalen, ter imele prostor za izražanje mnenj in predlogov. Všeč jim je bilo tudi sklepanje novih prijateljstev, medsebojna pomoč in prekrivanje umetniškega dela z zasebnim življenjem. Bolj kot sekundarno občinstvo so jih zanimali učinki umetniškega procesa na njihovo življenje, saj so si mnoge zastavljale vprašanja, ki si jih sicer ne bi. Sicer pa je pri skoraj vseh sodelujočih skupinah prišlo do manjših sporov, nekatere osebe so skupine zapustile, ker niso želele sodelovati oziroma je bilo z njimi nemogoče komunicirati, kot so izpostavile udeleženke. Najmanj nesporazumov so imele avtorice projekta Dekodiranje odpornosti, ki se sicer vse štiri enakovredno razumejo kot umetnice in se poznajo že od prej, tako da v okviru projektov, ki jih ustvarjajo, nadgrajujejo tako svoje prijateljske kot profesionalne vezi.
Mesto žensk si je na podlagi izmenjave mnenj izoblikovalo širšo in realnejšo sliko o potrebah, željah in mnenjih sodelujočih. Sodelovanje na delavnicah je vse spodbudilo k temu, da so se različne skupine spoznale med sabo, navsezadnje med sodelujočimi pri različnih projektih ni veliko kontaktov. Mesto žensk bo skušalo vzpostaviti več tovrstnih srečanj, kjer ne bi spodbujalo zgolj kontinuiranega druženja že formiranih projektnih skupin, temveč tudi druženje različnih sodelujočih skupin med seboj, kar je društvo prepoznalo kot izjemno dragoceno. Ozaveščanje o zgoraj naštetih problematikah in komunikacija z vsemi soustvarjalkami sta nam pomagala pri tem, da smo ozavestile svoj položaj v praksah participativne umetnosti in reflektirale svojo preteklo dejavnost, kar nam bo vsekakor pomagalo pri delu v prihodnosti.
Drugi del druženja je bil namenjen okrogli mizi, na kateri so sodelovale Alma R. Selimović (Bunker, Ljubljana), Hannah Robertshaw, Kirsty Redhead (Yorkshire Dance, Leeds) in Sophie Hope (Birkbeck, Univerza v Londonu), pogovor je moderirala Tea Hvala. Razpravo si je mogoče ogledati v spodnjem videoposnetku.
Prevedla: Lenča Ambrožič.
