Čudovita, čudovita, čudovita katastrofa
»Zdržati
minimum ali zahtevati maksimum?«
Še preden
smo stopile v plesno dvorano kot avtorice morebitne predstave Čudovita, čudovita, čudovita katastrofa, je
nas pet žensk (Selma Banich, Deana Gobac, Nataša Govedić, Roberta Milevoj, Iva
Nerina Sibila), vse z zelo različnih področij umetniškega ustvarjanja, predvsem
zanimalo, v natanko kakšne okvire vstopamo. Imamo »ključe mesta«, v katerem
nastopamo? Komu natančno pripadajo ti ključi institucij? Zakaj imamo vaje lahko
samo v zasebnem Plesnem centru Tala, ki se preživlja z organizacijo plesnih
tečajev in delavnic, in ne v prostorih, ki jih mestna oblast deklarativno
financira, da bi se v njih odvijale umetniške raziskave, resnici na ljubo pa je
njihova prioriteta komercialna, pogosto festivalska usmerjenost avtorskega
projekta? Naj potemtakem igramo na ulici (ustanovimo Plesni center Zebra), v
javni knjižnici, v trgovskem središču, na krajih, ki še vedno veljajo za
»skupno dobro«, ali bi se morale držati hierarhične razlage javnih institucij,
po kateri pripada ključ mestnega prostora izključno oblasti, nikakor pa ne
državljanom?
In ali je
treba nadaljevati z delom, vedno znova zdržati, računati predvsem na našo
maratonsko vajenost na revščino in minimalne pogoje dela tudi takrat, ko
vnaprej vemo, da bo tudi najbolj izzivalna in potencialno odlično sprejeta
plesna predstava obsojena na produkcijsko zamiranje že po prvih nekaj izvedbah;
preprosto zato, ker neodvisna scena na Hrvaškem še vedno ne zna doseči
kakršnekoli repertoarne kontinuitete znotraj strankarske nomenklature mestne in
državne oblasti, katere uradniki gledajo na umetnost tako kot na šport.
Direktorje kulturne industrije zanimajo sponzorski potenciali posamezne
prireditve, zanima jih čim bolje obiskan spektakel, nikakor pa ne raziskovalno,
večplastno ali politično »nenormirano« delo. Kaj je v takem kontekstu (in
kontekst je vedno polovica umetniškega dela) »naš prostor« in ali moramo
skvotirati institucije, v katerih zijajo prazne dvorane, hkrati pa so nemogoča
kakršnakoli pogajanja, ki bi jih odprla? Kako to, da je pet žensk z močnimi
avtorskimi biografijami odvisnih od prijateljskih vezi z drugimi ženskami, ne
pa od podpore institucionalne mreže? V tem je hkrati tudi resnični potencial
izvedbe. Navajam izkušnjo Ive Nerine Sibile:
»Odločilen je format predstave. Ne morem več
sprejemati
gledaliških
ali širših umetniških projektov, produciranih tako,
da
podpirajo politično in ekonomsko nasilje. To je
problem,
ker se tako izključuje določen segment umetniške
proizvodnje,
umetnost pa ne more stopicati za
spremembami
v družbi, temveč jih mora vleči naprej.«
Nasilje
običajne identifikacije s ponujenimi modeli izvajanja je tako močno, da smo se
malodane neprestano spraševale, ali je sploh mogoče izstopiti iz ideologije
izvedbe, ki nas na toliko uigranih načinov sili, da se držimo »prepoznavnega«
jezika. Če ima prav Geraldine Harris, ki v svoji študiji feminitet na sceni ne
opozarja samo na krutost najpogosteje uporabljenih modelov teatralnosti, temveč
tudi na krutost njihovega zanikovanja, je format predstave verjetno najpomembnejša
odločitev, ki jo sprejmemo. Povzeto po G. Harris (Staging Femininities: Performance and Performativity, 1999, str.
78):
»Kot so poudarili številni
kritiki (vključno s Feral), Brechtova
teorija
implicitno umešča tako performerja kot avtorja (Brechta) »zunaj«
fikcije,
v pozicijo »posvečenosti«, ob čemer predpostavlja
obstoj
stabilne pozicije subjekta, iz katerega potem citiramo
lik
in reprezentiramo »družbeno resničnost«. Občinstvo
se
identificira z avtorjem ali igralcem, ki sta postavljena kot
poznavalca
in objektivna opazovalca družbene resničnosti,
pri
čemer naj bi bile kontradikcije te resničnosti že razrešene.«
Ta jasen glas
je v popolnem nasprotju z neprivilegirano, raziskovalno, akcijsko večslojno
izkušnjo avtorske peterke, ki se je združila ob projektu Čudovite, čudovite, čudovite katastrofe. Sam pojem »katastrofe«
lahko razumemo kot nekakšen nameren zlom premoči, »posvečenosti«, nadzora in
reprezentacijske prepoznavnosti bodisi »družbene resničnosti« bodisi posameznih
glasov in teles, ki jo kanalizirajo.
Novi sloj
predstave je neprestano vključevanje novih ženskih glasov v izvedbo: zdi se, da
je vsem nam, ne glede na to, ali smo šivilje, glasbenice, voznice tramvaja ali
profesionalne šepetalke, skupna izkušnja »ponovnega preživetja prejšnjega
(golega) preživetja«, pa tudi odpor do kontinuirane redukcije na ustvarjalni
minimum, odpor do logike »zgolj še enega stiskanja zob« zaradi nakopičenih
političnih katastrof, odpor proti »krčenju« ženske moči na prvo pomoč in
oskrbovanje ranjencev.
Tej
»globalni bolnišnici« smo se poskušale upreti z vsemi sredstvi, ki jih poznamo,
in težiti k ustvarjanju resničnega Mesta žensk, Mesta solidarnosti, mesta
poslušanja in spoštovanja medsebojnih strahov, strasti in različnosti. (Nataša
Govedić)
Koncept, koreografija, izvedba in
produkcija: Selma Banich, Deana Gobac, Nataša Govedić, Roberta Milevoj, Iva
Nerina Sibila (Inštitut za katastrofo in kaos); Pomoč pri izbiri glasbe in
zvoka: Nenad Hrgetić; Prevod in podnapisi: Aleksandra Mišak.
Organizacija: Mesto žensk; V
sodelovanju: Plesni Teater Ljubljana
S podporo: Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške, EU Kultura.
Cena: 7€, 5€ (dijaki, študentje in upokojenci ob
predložitvi dokazila ter samozaposleni v kulturi), vstop prost za brezposelne.
