Alternativne prihodnosti

Razmišljanje o tretjem panelu Povezovalnih črt:  mednarodne konference o ekologiji, feminizmu in skrbi; Alternative prihodnosti

V okviru TRACTS COST Akcije in društva Mesto žensk smo na mednarodni konferenci združile* diskurze o enakosti spolov in skrbi v vse slabših pogojih poznega antropocena s povezovanjem umetnic in raziskovalk, ki se poglabljajo v probleme podnebne krize in družbene pravičnosti s feministične, presečne, kvirovske in dekolonialne perspektive, s poudarkom na skrbi kot osrednji paradigmi za ponovno opredelitev naših medosebnih odnosov in odnosa do okolja. Konferenca, ki je trajala dva dni, je bila sestavljena iz šestih panelov, ki pa so bili po svoji formi izjemno razgibani in so vključevali delavnice, performanse, poslušanje glasbe in ogled kratkih filmov. Ta interdisciplinarni pristop je na konferenci med seboj povezal umetnice_ke, ki se na različne načine ukvarjajo z ekološkimi temami, feminizmom in umetnostjo. 

V tretjem od petih delov Refleksij se posvečamo različnim umetniškim praksam, ki se ukvarjajo z vprašanji ekologije, feminizma in skrbi. O njih bomo razmišljale v okviru konference, kjer smo predstavile dela Diane Lelonek, Ide Hiršenfelder, Maje Smrekar, Sophie Allerding in Marwe Arsanios ter videle, kako lahko umetniške strategije, kot so igre vlog (Live Action Role-Play) ali kolektivna predstava, film, video in zvok, prinesejo nove vizije prihodnosti, ki niso vezane na binarne kategorije.

V svoji nedavni knjigi Življenje umetnosti: prečne črte skrbi Bojane Kunst, se avtorica sklicuje na ekofeministične prakse, hkrati pa opozarja na dediščino njihovih včasih esencialističnih predpostavk, ki lahko utrdijo dihotomije, kot so narava proti kulturi ali ženske proti moškim. Kunst govori o nevarnosti potrjevanja istih binarnih kategorij, za katere bi lahko rekli, da so nas pripeljale do trenutnega stanja. Dela, predstavljena v tretjem panelu, bi lahko bila primer kvirjanja takšnih stališč. Ko se človeško usmerjena pripoved o spolu razširi na več kot človeško ali postčloveško, nas ohranja pri ekofeministični kritiki, ki ni utemeljena v naturalizaciji spolnega binarizma. Tisto, kar združuje prakse, predstavljene na tem panelu, je odmik od humanističnega stališča in predstavlja postčloveški ali več kot človeški feministični pristop.

Panel se je začel s kratkim videom Diane Lelonek Oblike preživetja, ki predstavlja spekulativno prihodnost, v kateri se umetniške institucije zaradi podnebnih, gospodarskih, demokratičnih in drugih kriz preoblikujejo. V videu institucije začnejo prevzemati različne nove vloge, da bi se prilagodile novim razmeram ali se soočile z izzivi prihodnosti. Ta utopična ali distopična prihodnost z današnjega vidika nas spominja na prekinitev pandemije, ki je za kratek čas ustavila pospešen razvoj. Prav tako je to samokritični razmislek o stanju kulturne (hiper)produkcije danes.

Ida Hiršenfelder, Maja Smrekar in Sophie Allerding so v konferenco posegle s predstavitvami performativnih del, ki so občinstvu omogočila vpogled v njihove prakse v obliki performansa - predavanja, z zvokom, videom, kolektivnim branjem in uprizarjanjem vlog v živo na odru.

Ida Hiršenfelder (beepblip) je pripravila pozorno poslušanje in predavateljski performans Veter nas bo odnesel, v katerem veter postane aktivni agent ustvarjenega performativnega dogodka. Performans predavanje temelji na Hiršenfelderjini večkanalni kompoziciji Veter nas bo odnesel, ki sledi stopinjam iranske pesnice Forugh Farrokhzad. Po besedah umetnice »zvočno delo označuje sled Luce Irigaray – njena filozofija dihanja je z nedolžnim pogledom globoke ekologije  z zahoda gledala na vzhod v upanju, da bi prerasla to dvojnost in se uskladila s svetom kot celoto.«

Nato je sledilo javno branje manifesta Materinstvo kot drugost; participativno javno branje, ki ga je pripravila Maja Smrekar. Predstavitev je temeljila na umetničinem projektu Hibridna družina (2016), v katerem je šla skozi naporen proces proizvodnje materinega mleka, da bi lahko nahranila pasjega mladička. S tem, ko je motila kanonično podobo skrbnice kot matere biološkega otroka, Smrekar loči človeško reproduktivno sposobnost od sposobnosti za skrb. Z več kot človeškim pristopom Smrekar vztraja pri skrbi, ki se lahko izvaja čez spole in onkraj človeške mame.

Predstavitev Sophie Allerding LARP kot orodje za ekološko  pripovedništvo je temeljila na kolektivni predstavi v obliki igre, ki so jo izvedle prostovoljke, kar je tako občinstvu kot izvajalcem omogočilo vpogled v tehniko LARP (Live Action Role-Play). Allerding je naredila kratek uvod v LARP, ki deluje kot orodje za okoljsko pripovedovanje zgodb, z ustvarjanjem pogojev za igranje različnih spekulativnih scenarijev prihodnosti in kolektivnim tkanjem zgodb. Pri tem se Allerding zanaša na čustveno investicijo, ki je v igri prav tako resnična kot v resničnem dogodku in v svojih umetniško raziskovalnih projektih poskuša preizkusiti kolektivne imaginacije prihodnjih post-človeških razmer.

Po živih dogodkih in pogovoru med Ido Hiršenfelder, Majo Smrekar in Sophie Allerding smo predvajale dva nedavna filma Marwe Arsanios, Who Is Afraid of Ideology? Part 3: Micro Resistencias (2020) in Part 4: Reverse Shot (2022). Prva dva dela serije Who Is Afraid of Ideology? sta bila predstavljena v okviru 24. festivala Mesto žensk leta 2018 in raziskujeta oblike samoupravljanja ter proizvodnje znanja, ki so se pojavile v kurdskem avtonomnem ženskem gibanju. V dveh novejših filmih smo se srečale s primeri uporabe mehanizmov, ki so se uporabljali v okviru samooskrbnih gospodarstev, ter pravnih okvirov, ki so v prvi vrsti omogočali njihovo izkoriščanje.

Who Is Afraid of Ideology? Part 3: Micro Resistencias (2020), posnet v Kolumbiji, prikazuje skupnosti, ki shranjujejo semena in se upirajo industrijskemu kmetovanju, kar na nek način ponazarja kritiko Vandane Shive o konceptu razvoja kot neokolonializma in mehanizma, ki ustvarja revščino, saj jemlje sredstva za preživetje iz rok ljudi, ki so se prej lahko preživljali skozi samooskrbna gospodarstva. Who Is Afraid of Ideology? Part 4: Reverse Shot (2022) se osredotoča na lastništvo zemlje in zasebno lastnino ter preučuje pomanjkljivosti, ki bi lahko omogočile osvoboditev zemlje iz lastninske ureditve in tako osvobodile zemljo iz njenega ujetništva v kapital.