Izbrisani pogledi

V protest proti krivicam, ki jih je povzročil izbris, je umetniški kolektiv projekta Politika dotika ustvaril spominsko platno Izbrisani pogledi. Članice kolektiva Aber Al Gendy, Ana Lora, Ivana Lukić, Slavica Đuričić in Mirjana Učakar – med njimi pa tudi ženske* iz številnih delov sveta, ki danes za svoj dom imenujejo Ljubljano, Logatec ali Zagreb – so platno v mešani tehniki ustvarile na delavnicah, ki jih je zasnovala in vodila umetnica selma banich. Potekale so med julijem in decembrom 2022 v Sloveniji in na Hrvaškem. 

Spominsko platno je sestavljeno iz tkanine, na katero so ustvarjalke s posebno tehniko odtisnile rjaveče predmete, ki zaznamujejo pretekli in sodobni izbris (Krvova placa na Vinežu, Metelkova v Ljubljani, Brodarski inštitut v Zagrebu), ter ročno šivanih, večbarvnih in kolektivno ustvarjenih oči, ki v svet vračajo poglede izbrisanih.

Slavnostno odprtje spominskega platna Izbrisani pogledi je potekalo v okviru cikla Miti in meduze, ki ga je decembra 2022 v Stari mestni elektrarni v Ljubljani organiziralo Mesto žensk. Umetniško delo bodo ustvarjalke podarile nastajajočemu Muzeju novejše zgodovine Slovenije (združenemu z Muzejem slovenske osamosvojitve) in s tem v prevladujoči nacionalni zgodovinski narativ vnesle vzporedno, spregledano zgodbo, ki se skriva za uveljavljeno zgodovino slovenske osamosvojitve. 

Delavnice Politike dotika so se začele julija 2022 v prostorih Mesta žensk, kjer so se vse sodelujoče predstavile ter delile svoje izkušnje in kontekste, iz katerih izhajajo. Po diskusiji in na pobudo selme banich so se Mirjana, Slavica, Ivana, Aber in Ana odločile, da bodo ustvarile umetniško delo v spomin in opomin na vse osebe, ki so izkusile izbris. Ta jih skoraj vse povezuje na dveh ravneh: izbris, ki se je zgodil v Sloveniji leta 1992, in izbris oseb na poti, ki so morale zbežati s svojih domov zaradi vojne, ekonomske krize, diskriminacije, cenzure ali/in nasilja oblasti. V delavnice so bile vključene osebe, ki se identificirajo kot ženske, saj poleg etnične, rasne in razredne diskriminacije doživljajo nasilje in zlorabe tudi na podlagi spola. Upor proti temu pa je skupina prepoznala v povezovanju in grajenju sestrskih vezi.     

Izbris v Sloveniji pomeni sistematičen izbris ljudi, ki so po osamosvojitvi v državi ostali brez legalnega statusa. To je primer administrativnega genocida, Jasminka Dedić pa ga v delu Izbrisani definira tudi kot legalizirano diskriminacijo, ki je ustvarila ločitev med državljani in nedržavljani. Izbris v Sloveniji, ki se je zgodil 26. februarja leta 1992, je primer diskriminacije predvsem zato, ker je država 25.671 ljudem brez legitimnega ali objektivnega razloga odvzela njihov prejšnji status (več o tem lahko preberete v delu Izbrisani Jasminke Decić, Vlaste Jalušič in Jelke Zorn, ki ga hranimo tudi v naši knjižnici). Ker so bili ljudje izbrisani iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, je njihov status postal podoben statusu tujcev v državi, čeprav jih je večina dolga leta živela, delala in/ali celo bila rojena v Sloveniji. Izbrisani so izgubili zdravstveno zavarovanje, svoje civilne pravice, niso mogli več opravljati legalnih služb in niso smeli voliti. To državno in ekonomsko nasilje je vplivalo tudi na njihovo psihično stanje, njihova strah in molk sta bila med drugim tudi razloga za težje politično organiziranje. Mirjana Učakar, ki je bila na začetku del ustvarjalnega kolektiva, a je med procesom na žalost umrla za rakom, je bila ena izmed vidnih bork za pravice izbrisanih. Tudi Slavico je izkušnja izbrisa povlekla v aktivistične vode. Prav tako se je na tem področju angažirala Ivana, predstavnica mlajše generacije, saj je bil izbrisan njen oče.

Pomen izbrisa se razširja čez meje zgodovinskih in lokalnih dimenzij. Administrativno nasilje se dogaja na vsakodnevni ravni vsem tistim osebam, ki so morale iz raznoraznih razlogov zapustiti svoje domove, tako kot na primer Aber. Zato je spominsko platno hkrati tudi protestno aktualno, izbris pa se lahko pomensko razširi še na področje ekološke problematike (izbris živalskih vrst s tega planeta) in gentrifikacije (izbris javnih prostorov mesta), na kar opominjajo odtisi zarjavelih predmetov na tkanini. 

Politična, družbena in osebna izkušnja izbrisa se odraža na dvanajstdelni tkanini. Umetniški kolektiv je v bele dele rjuhe zavil zarjavele predmete iz izginjajočih javnih prostorov kolektivnega spomina, ustvarjalke so jih povezale v gmote in potopile v alkoholni kis, nato pa še v vrelo vodo. Zarjaveli predmeti so na tkanini pustili rjave in rumene odtise, raznorazne vzorce in abstraktne podobe. Na pobarvano tkanino so ustvarjalke začele šivati oči, ki zrejo s platna in tako obiskovalke ter obiskovalce pozivajo h konfrontaciji. Soočajo nas s pozabljeno slovensko zgodovino in vsakdanjim nasiljem oblasti, opazujejo naša dejanja, kličejo po odgovornosti, nas opozarjajo in opominjajo, kako sodobne politike še vedno brišejo ljudi na poti ter nad njimi izvajajo fizično, psihično in administrativno nasilje. Vsaka oseba, ki je v platno všila oko, pa je to storila z mislijo na nekoga, tako da je vsako oko na platnu hkrati posvetilo določeni osebi ali skupnosti, na kar se s svojim posvetilom nanaša tudi Ivana: 

»Protestno spominsko platno posvečam vsem žrtvam globalnega sistemskega zatiranja, predvsem pa žrtvam administrativnega genocida iz leta 1992. Izbris je še vedno živ in se vsakodnevno pojavlja v različnih diskriminatornih praksah. Iz tega razloga je platno spominsko in protestno, hkrati pa ima zame tudi funkciji povezovanja in opolnomočenja. Ustvarjanje le-tega je združilo izjemne ženske, ki so lahko zaradi svoje neomajne moči v navdih vsem nam. Med procesom izdelave platna so se med nami spletle vezi, ki odražajo solidarnost in ljubezen ter vlivajo pogum in upanje.«

Slavica se je v svojem posvetilu osredotočila na prihodnje generacije: »To delo posvečam vsem izbrisanim otrokom, ki jih je takratna oblast skupaj z njihovimi starši brez razloga in milosti potisnila v globoko črno jamo. Celo otroci nosijo madeže izbrisa. To ni osamljen zločin. Mi se spominjamo in vas opazujemo! Bili smo zatirani, ponižani in oropani človekovih pravic.«

Spominsko platno Izbrisani pogledi je bilo ustvarjeno kolektivno, odločitve so bile skupne. selma banich je bila kot vodja in nosilka delavnic odprta do novih idej in previdna s svojimi predlogi, vsaka od udeleženk pa je prispevala na svoj način, zato so Izbrisani pogledi rezultat nežne sokreacije: Aber je imela več znanja o šivanju in je veliko prispevala k sami estetiki dela, Slavica je izoblikovala edinstvene ideje in bila izjemno natančna, Ivana je imela izjemen talent za artikulacijo idej in njihovo umeščanje v kontekst. Poleg tega je kolektiv delil svoje delo z drugimi ljudmi, kot so ženske iz Azilnega doma Logatec in kolektiva Centar za žene žrtve rata – ROSA s sedežem v Zagrebu. Všite niti so povezale različne ljudi, saj so ustvarjalke zelo preproste spretnosti vezenja z lahkoto predale ostalim ženskam, predhodno znanje pa ni bilo pogoj za sodelovanje. Še več, marsikatera pridružena oseba je bila v tej veščini spretnejša od kolektiva. Platno je zato primer vključujoče, decentralizirano in vsaj deloma nehierarhično zasnovane umetniške prakse. 

Po decembrskem odprtju razstave je delo pridobilo še več političnih dimenzij: kolektiv ga bo doniral novo nastajajočemu muzeju Sodobne slovenske zgodovine in bo tako služil kot spomin na glasove, ki so bili v času slovenske osamosvojitve utišani. Prekinil bo splošni narativ slovenske zgodovine, istočasno pa protestno prevprašal diskriminatorno sodobnost. 

Niti, ki se še vedno pletejo med ustvarjalkami Izbrisanih pogledov, pa je v poezijo za konec všila tudi Aber Al Gendy. 

SHIZOFRENIJA 

Obdana sem s strahom,
smrtjo,
nevednostjo,
legitimnostjo,
kar je z njo razglašeno in kaj skrito,
lepota me obdaja, kot puščavski pesek, 
ubeži mi z vsakim zrnom časa, 
obdaja me ženskost, 
globalizacija
in trendne barve. 

Bežim, tečem, se spotaknem, padem, ustavim, sanjam, se utrdim, vstanem, 
svoje sanjske poti zlagam navzgor, 
poti Aten, Grčije, Andaluzije, 
diham starodavno slavo orienta, 
diham Afrodito, 
diham Al Kadmus in njegovo grško abecedo, 
tukaj sem,
ne tam, 
in slanost morja tukaj ni kot slanost morja tam, 
vrtnice tam oddajajo svoje vonjave, 
in tukaj so vonjave morja, 
ljubila sem tiste tam,
ljubila sem te tukaj,
moja mama zaliva sadike bazilike tam, 
tukaj sem pozabila na svoje srce. 
Kdo sem?

Zberi fragmente duše
in iz niti svojega strahu si spleti obleko za neskončnost, 
ohrani identiteto, 
zgrabi svoj kompas
in usmerjaj svojo plovbo. 
Oh, najdaljši pogovori nebes, 
o, maternica, v kateri so bili oblikovani preroki.

Prevedla: Lenča Ambrožič.