Klitoris kot vstopna točka za dialoškost feminističnih gibanj

»Vstopna točka prispevka je predavanje Klitoris je anarhistka, ki ga je Catherine Malabou imela na 29. festivalu Mesto žensk. Ker je v njem odprla prostor za diskusijo o različnih valovih feminizma, v prispevku nadaljujemo s to tematiko.«

Catherine Malabou je s predavanjem Klitoris je anarhistka v okviru festivala Mesto žensk odprla temo, ki je prepletala prenekatere festivalske dogodke. Poleg njenega predavanja, nastalega na podlagi knjige Izbrisani užitek. Klitoris in misel (Maska, 2023), se je namreč klitoris pojavil tudi na predstavi Jasne Jasne Žmak »this is my truth, tell me yours«, v kateri performerka občinstvu pojasni, da klitoris ni, kot mnogi še vedno zmotno menijo, zgolj pika ali luknja v telesu, temveč avtonomen, celosten organ. Poleg tega je bil prvi del Spolne vzgoje II Tjaše Črnigoj namenjen vaginizmu, bolečim penetrativnim heteroseksualnim spolnim odnosom, pri čemer se prav tako pojavlja vprašanje ženskega užitka, vezanega na klitoris. Ni naključje, da je njegovo prisotnost mogoče videti tudi na skupinski razstavi Arheologija upora v Škucu, kjer se ena izmed umetnic, Hristina Ivanoska, v svojem delu neposredno navezuje tudi na Catherine Malabou.

Toda govor o klitorisu, še vedno razumljenem kot ženskem spolnem organu, je spolzek teren, česar se zaveda tudi Malabou. Hitro se namreč lahko zapletemo v esencializem in biologizem, zato Malabou že na začetku svoje knjige in predavanja poudari, da ni radikalna feministka, ki izključuje trans osebe (TERF), temveč skuša klitoris razrešiti njegove vezave na telesni organ, ki bi osebo definiral kot žensko. Klitoris skuša razumeti onkraj biološkosti in onkraj binarnosti oziroma spolne razlike. Nanj pogleda kot na energijo, vrsto užitka in delovanje ter ga razširi na področje družbenega spola (gender). Klitoris postane za Malabou ime za libidinalno dispozicijo, ki ne pripada nujno cis ženski in ga lahko najdemo kjerkoli na telesu, kar pomeni, da ga ne definira kot nujno ženski organ. Plastičnost klitorisa se vedno upira dominaciji, ki predpostavlja zlorabo, klitorisna energija je namreč uporniška in anarhistična.

Tema klitorisa postane presečišče valov feminizma, nehierarhična sedimentacija različnih preteklih in sodobnih (trans)feminističnih teorij. Malabou se namreč sprašuje, kako misliti zgodovino feminističnega boja skupaj s sodobnimi transfeminističnimi gibanji, kako torej presečno razumeti drugi in tretji val feminizma v kontekstu sodobnega časa. Malabou želi feminizem postaviti v dialog s samim sabo. Kot nas opominjata Spolna vzgoja II: Borba in film Ena poje, druga ne Agnes Varda, ki izhajata iz drugega vala feminizma ali se nanašata nanj, reproduktivne pravice niso samoumevne, govor o seksualnosti, užitku, dostopnosti splava in kontracepcije so politične teme, nasilje na tem področju pa institucionalno in sistemsko. Teme drugega vala, ki se večinoma osredotočajo na izkušnjo cis žensk, so še vedno aktualne, hkrati pa se prepletajo s tretjim valom, ki ga povezujemo s kvir teorijami. Pomembno je namreč razumeti, da boj za samoopredelitev transspolnih oseb, proti binarnemu načinu razumevanja spolov in proti tradicionalnim družinskim strukturam ni individualističen ali identitetni boj, temveč je politično in ekonomsko naravnan, saj razgrajuje tradicionalne strukture družine, kamor je vpisano brezplačno reproduktivno delo, obenem pa se zaradi fluidnosti izmika enoznačnim definicijam, ki bi sicer omogočale regulacijo, nadzor in predvidljivost človekovih želja, potreb in užitka v kapitalizmu. Zato je še toliko bolj pomembno poudariti pomembnost filma Gabi, med 8. in 13. letom (Engeli Broberg) ter predstave Atlas da boca (Gaya de Medeiros), ki izpostavljata izkušnjo transspolnega telesa oziroma ukleščenost v binarne in heteronormativne družbene vzorce, v katerih odraščamo. Festivalsko stičišče teh dveh valov feminizma pa je prečkal še četrti, spodbujen s kampanjo #metoo ter z razširitvijo pojma in prakse konsenzualnosti in osveščanjem žensk o spolnem nasilju na delovnem mestu, v kulturi, na univerzah, v nočnem in vsakodnevnem življenju. Na festivalu je do izraza prišel tako s predstavo Jasne Jasne Žmak, s katero je kot lezbijka obračunala s heteronormativnim egom Marka Mandića, kot tudi s predstavo Svet brez žensk Maje Pelević in Olge Dimitrijević, v kateri s prepletanjem dokumentarnega in osebnega opozarjata na neenakost spolov v gledališki sceni. Skorajda otvoritveno festivalsko predavanje o klitorisu lahko razumemo kot odskočno desko za presečno razumevanje feminizma, ki ga v društvu Mesto žensk spodbujamo in nenehno ozaveščamo in ki je raznolikost filmov, razstav in predstav zgostilo v mnogotero celoto.